Ko je Frančišek pridigal pticam, je pokazal, da njegova družina ne obsega samo ljudi. Bog ljubi vsa bitja in zato so naši bratje in sestre. Celo nežive predmete je imel za brate in sestre. Skale in griči, sonce in luna – vse po svoje slavi Boga, kar bi morali delati tudi ljudje. Bil je brat sonca in lune, ptic in deževnikov, cvetlic in potokov. Vsi smo povezani pod Bogom in vsi potrebujemo drug drugega. Frančišek je bil prepričan, da je vse stvarstvo živahna skupnost, ki Bogu Stvarniku prepeva hvalnico, in tudi ljudje bi se mu morali pridružiti.

Skupnost »manjših bratov«

Kako se je zgodilo, da tega slavnega svetnika, čigar priljubljenost v zadnjih osemsto letih še narašča, tako tesno povezujemo z naravo? Najverjetneje se je rodil jeseni 1182 v družini premožnega trgovca s tkaninami. Užival je v mladostniškem razbrzdanem življenjskem slogu, ki mu ga je omogočal očetov denar. Frančišek je življenje zajemal z veliko žlico, vselej je prekosil prijatelje v potegavščinah in iskanju užitka. Nato je odpotoval ter se predajal veličastvu vojne, vendar so ga ujeli in zaprli za več kot leto dni, dokler ga očetov denar spet ni rešil.

Frančiška je ta izkušnja pretresla in užalostila, zato se je naposled lotil bolj vzvišenega vojaškega podviga.

Frančiška je ta izkušnja pretresla in užalostila, zato se je naposled lotil bolj vzvišenega vojaškega podviga. Na pot se je odpravil v razkošni bojni opremi in se pridružil vojski krajevnega plemiškega viteza, ki se je bojeval za papežev namen. Že naslednji dan se je, ne da bi sploh prišel blizu bojišča, vrnil domov, v sramoto svoje družine in someščanov. Nato je zapustil udobje očetove hiše in se zatekel v bližnjo, napol podrto cerkvico zunaj mesta. Tako se je začel njegov »sestop« od bogastva in užitka k ponižnosti in spoštovanju do Boga ter vsega, kar je ustvaril.

Medtem ko je molil v cerkvici, je zaslišal Jezusov glas, ki mu je naročal, naj prenovi njegovo cerkev. Frančišek se je kamen za kamnom lotil obnove. Da bi se lahko preživljal in priskrbel material za obnovo, je prosjačil po mestu – Frančišek, sin premožnega trgovca s suknom! Njegova dejanja so vsekakor pritegnila pozornost njegovih starih prijateljev in drugih mladih v kraju. Kaj natanko je imel za bregom? Nekateri mladeniči so se mu pridružili in tako je nastala skupnost »manjših bratov«, ki je sčasoma postala znana kot frančiškani.

Duhovnost učlovečenja

Frančišek je ubral pot, ki je bila korenito drugačna od tiste, ki jo je sprejemala kultura njegovega časa. To ne pomeni, da je preziral svet ali zviška gledal nanj. Njegova duhovnost je bila resnično zaznamovana z učlovečenjem, v katero verujejo kristjani. Jezus je Bog in človek, učlovečeni Bog. Kristjani si ne moremo kaj, da ne bi zaradi učlovečenja na zemeljske stvari gledali s čudenjem in strahospoštovanjem. S stališča učlovečenja nas svet in vse stvari ne oddaljujejo od Boga, ampak ga razodevajo.

Frančiškova duhovnost je bila resnično zaznamovana z učlovečenjem, v katero verujejo kristjani. Jezus je Bog in človek, učlovečeni Bog.

Frančišek se je že v mladosti hotel povzpeti, si morda nakopičiti več bogastva, postati vitez ali celo plemič. Toda njegovo življenje je postalo spuščanje v preprostost, ki jo je njegov prvi življenjepisec imenoval »prvinska nedolžnost«. Zato je Frančišek znal prepoznati stvarjenskost, ki jo je delil z vso naravo. Frančiškova povezanost z naravo je srčika njegove duhovnosti.

Rahločutno srce

Veliko zgodb opisuje, kako se je Frančišek pogovarjal z živalmi in rastlinami ali skrbel za njihovo blaginjo. Menda je pridigal grmičku lilij in se čričkom pridružil pri prepevanju; izmenjaje so slavili Boga. Nekoč je ravno hotel nagovoriti skupino ljudi, a je nekaj ptic zganjalo tak trušč, da ga niso mogli slišati. Ptice je prosil, naj za nekaj časa utihnejo, medtem ko bo pridigal, saj so že počastile Boga s prepevanjem, zdaj pa je on na vrsti. Takoj so utihnile.

Takole je Frančiškov prvi življenjepisec Tomaž Čelanski opisal njegovo držo do drugih bitij: »Ko je naletel na obilje cvetlic, jim je pridigal in jih povabil, naj slavijo Gospoda, kakor da bi bile obdarjene z razumom. Enako je z najčistejšo nedolžnostjo spodbujal koruzna polja in vinograde, kamne in gozdove ter vse čudovite stvari na poljih, izvire in zelenje na vrtovih, zemljo in ogenj, zrak in veter, naj ljubijo Boga in mu voljno služijo. Naposled je vsa bitja klical bratje in nadvse izjemno, kakor nihče drug, je z rahločutnim srcem prepoznaval skrite plati narave.«

Vsa bitja je klical bratje in nadvse izjemno, kakor nihče drug, je z rahločutnim srcem prepoznaval skrite plati narave.

Edinstvenega odnosa, ki ga je Frančišek imel do narave, »ne smemo razvodeniti z naivnim romanticizmom«, je leta 2015 zapisal papež Frančišek v okrožnici Hvaljen, moj Gospod. »Če se čutimo tesno povezane z vsem, kar biva, bosta treznost in skrb privreli na dan sami od sebe. Uboštvo in skromnost sv. Frančišku nista bili le zunanja askeza, pač pa nekaj korenitejšega: odpoved vsemu, kar bi iz stvari delalo goli predmet uporabe in oblasti«.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2025).