Salierijevo življenjsko načelo je bilo približno táko: »Če bom marljiv, me bo Bog blagoslovil. Če se bom žrtvoval zanj, bo v mojem življenju storil izjemne reči.« In Bog ga je res blagoslovil. Salieri je bil marljiv in genialen. A čeprav se je zdelo, da mu je jasno, da ljubezen vključuje darovanje, pa ni razumel, da nasprotno ne velja: z žrtvovanjem si ne zaslužimo ljubezni. Naš odnos z Bogom ni trgovanje.

A čeprav se je zdelo, da mu je jasno, da ljubezen vključuje darovanje, pa ni razumel, da nasprotno ne velja: z žrtvovanjem si ne zaslužimo ljubezni.

Ko je Salieri prvič slišal Mozartovo glasbo, ga je presunila, ker je bila tako čudovita. Zato je domneval: »Bog me je blagoslovil, da sem velik glasbenik, ker sem se žrtvoval zanj. Torej je ta človek, ki ustvarja še boljšo glasbo, gotovo še marljivejši in doslednejši kot jaz. Zagotovo je zelo svet.« Ko pa je Mozarta spoznal, je odkril, da je razvajen in nespameten. Ugotovil je, da je ženskar, prešuštnik in pijanec. Bil je len in trapast – in genij!

To ga je povsem spravilo iz tira. Spraševal se je: »Kako lahko Bog nekoga, ki je tak tepec, blagoslavlja še bolj kot mene?« Ta težava je v filmu zaznamovala preostanek Salierijevega življenja. Zaznamovala je njegov odnos z Mozartom in Bogom. Nevoščljivost ga je tako mučila, da je življenje posvetil spletkam, ki so Mozarta pahnile v prerani grob.

Nevoščljivost je barbarstvo

Prepričan sem, da je nevoščljivost človeštvu naredila več škode kot katerikoli drug greh. Noben drug upor proti Bogu ni uničil več življenj in družin. Poglejmo Luciferja, angela, ki je bil ustvarjen, da bi ljubil Boga. Bog ga je ljubil in vanj izlil svojo ljubezen. Lucifer pa se je zaradi napuha uprl in ni hotel več služiti Bogu niti prejemati njegove ljubezni. To je seveda slabo, a Luciferjev upor je bila zadeva med njim in Bogom. Ni neposredno vplival na nas ljudi.

Nevoščljivost je bila tista, ki je Luciferja gnala, da nam je želel smrt. V Knjigi modrosti piše: »Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti« (Mdr 2,24). V Prvi Mojzesovi knjigi ga najdemo v raju, ko je skušal Adama in Evo. Hudič ju ni zapeljal v greh, ker je mislil, da bi lahko kaj pridobil, če bi onadva izgubila nedolžnost. Vedel je, da tako ne bo ničesar pridobil. Preprosto ni hotel in še vedno ne želi, da bi bili deležni Božje ljubezni. Zaradi zavisti hlepi po uničenju človeštva.

Hudič ne želi, da bi bili deležni Božje ljubezni. Zaradi zavisti hlepi po uničenju človeštva.

Kaj je torej nevoščljivost? Morda jo enačimo z zavistjo. Povezani sta, vendar nista enaki. Zavist pravi: »Hočem, kar imaš ti, zato bom to vzel.« Nevoščljivost pa pravi: »Nočem tega, kar imaš ti. Hočem le, da tega nimaš. Hočem, da ostaneš brez tega.«

Dan pred mojim četrtim letnikom srednje šole smo se vrnili s počitnic za konec tedna in ugotovili, da so nam vlomili v hišo. Ko smo hodili iz sobe v sobo, smo začeli popisovati predmete, ki so jih ukradli. Oče je bil jezen, da nas je nekdo oropal, povsem pobesnel pa je šele, ko je prišel v prostor, iz katerega tatovi niso odnesli ničesar, stvari so le uničili. Razumel je, da je človek lahko tako obupan, da se zateče v krajo, rekel pa je: »Ne razumem, da prideš v neko hišo, rekoč: 'Tega ne potrebujem. Tega nočem. Rad bi samo, da ti tega nimaš'.« To je nevoščljivost.

Tudi zavist je lahko tatvina. Hočem to, kar imaš ti. Nevoščljivost pa je barbarstvo. Nočem, da bi ti imel, kar imaš.

Nevoščljivost je barbarstvo. Nočem, da bi ti imel, kar imaš.

To vidimo v priliki o delavcih v vinogradu (prim. Mt 20,1–16). Morda se zdi, da ljudje, ki so delali dvanajst ur, niso hoteli, da bi drugi delavci dobili manj, ampak več. Vendar ni bilo tako. Dogovorili so se za običajno dnevno plačilo: pravično plačilo, ki jim je povsem zadostovalo. Hoteli so le, da bi ljudje, ki so delali manj, dobili tudi manj denarja. Menili so, da tisti, ki so prišli pozneje, zaslužijo manj kot oni. In tako mišljenje je bistvo nevoščljivosti.

Savel, David in pretiravanje

Ena pomembnih zgodb o nevoščljivosti v Svetem pismu je pripoved o kralju Savlu in Davidu. Kralj Savel je trpel, zato je povabil Davida, ki je bil še deček, naj mu igra na liro in prepeva, saj je to lajšalo njegove muke. David je bil pravi blagoslov za Savla. Pozneje, ko je Goljat izzval izraelsko vojsko, se mu nihče ni uprl, David pa je rekel: »Jaz se bom spopadel z Goljatom.« In premagal ga je. Savel je bil tako hvaležen za Davida, da ga je postavil na čelo zmagovite vojske, ki se je vrnila v mesto.

Ena pomembnih zgodb o nevoščljivosti v Svetem pismu je pripoved o kralju Savlu in Davidu.

Nato pa se je nekaj zgodilo. Savlova hvaležnost Davidu je v hipu šla po zlu. Ko so prijezdili v mesto, so ljudje začeli vzklikati: »Savel jih je pobil na tisoče, David pa na desettisoče!« (1 Sam 18,7). Ko je Savel slišal te besede, se je v njegovem srcu nekaj spremenilo in prežela ga je nevoščljivost.

To ni imelo smisla! David je bil tam na Savlovo prošnjo. Svoje sposobnosti, moč in vero je dal na razpolago kralju. In pesem je bila več kot očitno pretiravanje! Prepevali so, da jih je Savel pobil na tisoče. Malo verjetno! David pa na desettisoče. Pomislimo malo. Ubil je enega. Torej je bila pesem celo napačna, toda Savel je postal nevoščljiv. Ni prenesel misli, da bi David dobil zasluge za več ubojev – niti pretiranih – kakor on.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2025).