Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.

Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno.

A hkrati se je začelo še nekaj drugega. Delo, ki ga nisem izbrala in ga tudi ne bi znala načrtovati: tako imenovano delo na sebi, proces razgaljanja in zdravljenja. Soočenje s svojimi ranami, za katere nisem vedela, da obstajajo, z odzivi, ki jih pogojuje strah, z lastno nepotrpežljivostjo, jezo, ki ji nisem vedela vzroka, z željo po nadzoru, s potrebo, da sem videna. In potem – še težje – dopuščanje, da me Bog v tem preoblikuje in ozdravi.

To je delo, ki nima zunanjih dokazov. Nihče ne vidi, kolikokrat se ugrizneš v ...