Kaj ponujajo: skrb ali smrt?

Evtanazija in samomor s pomočjo sta legalizirana v vse več državah po svetu. Kljub zagotovilom in varovalkam v medije redno prihajajo zgodbe, ob katerih lahko podvomimo o pravilnosti te odločitve. Kažejo na posledice, ki jih ima odločitev za končanje življenja na svojce ter tudi na širšo družbo. Smrt se v njih kaže kot alternativa za paliativno zdravljenje, primerno zdravstveno oskrbo ali bližino v duševni stiski. Tudi Združeni narodi opozarjajo države na posledice za ranljive skupine, kot so duševni bolniki, osebe z oviranostjo ali mladostniki. Primeri kažejo tudi na skrite družbene pritiske, občutek odvečnosti in bremena za družbo, včasih pa celo na odkrito siljenje k odločitvi za predčasno končanje življenja. Se res nismo znašli na spolzkem klancu? Obvestilo o smrti po WhatsAppu Megan Royal je julija letos prejela sporočilo po aplikaciji WhatsApp: »Maureen je danes mirno preminila ob 13.03 po švicarskem lokalnem času. Ni bila sama, ampak v objemu naše medicinske sestre, sprem-ljevalca in psa ... Prosila je, naj ji predvajamo Elvisovo glasbo.« Maureen Slough je bila njena mati, za katero so mislili, da je na počitnicah v Litvi, sporočilo pa je prišlo iz švicarske klinike Pegasos, ki omogoča samomor s pomočjo. Šele nekaj tednov kasneje je Megan prejela paket s pepelom svoje matere: »Poslali so ga s svojo sledilno številko, kot pri dostavi prek Amazona, le da je ta hitrejša.« Ob žari je bilo le potrdilo o kremaciji, brez besede sožalja. Kot je povedala hči, Maureen ni imela terminalne bolezni, se je pa otepala duševne stiske in žalosti po smrti njenih dveh sester: »Imela je slabo obdobje, ne slabega življenja.« Pravkar je postala tudi babica. Megan je odkritje močno prizadelo: »V tistem trenutku sem bila sama in sem lahko le sedela z dojenčkom in jokala ... Počutila sem se, kot da se je moj svet podrl.« »Nihče ne pravi, da ni čutila bolečine,« je dodala hči za Irish Independent: »A ne tako hude bolečine, da bi končala svoje življenje. Veliko življenja je še imela pred seboj.« Švicarska klinika sicer zatrjuje, da so opravili obsežen pregled, vključno z neodvisno psihiatrično oceno, ki ni ugotovila omejene sposobnosti odločanja. Maureenin brat Philip, ki je odvetnik, trdi, da je njegova sestra kliniki posredovala pritožbe na irske zdravstvene ustanove o lažnih zdravstvenih stanjih, ki naj bi jih Pegasos uporabil pri oceni njene prošnje za samomor s pomočjo. Po poročanju ITVNews je verjetno ponaredila tudi pismo, v katerem naj bi Megan potrdila, da ve za materine načrte. Philip zdaj zahteva preiskavo, saj naj bi Pegasos kršil lastno politiko, po kateri bi moral o postopku obvestiti sorodnike. V zadnjih letih je bilo po poročanju medijev več takih primerov (Alastair Hamilton, Anne Canning). Samomor s pomočjo je v Švici uzakonjen že od leta 1942, njihovo število pa v zadnjih letih strmo narašča (od 187 leta 2003 na 1.729 leta 2023). Dostopni pa so tudi za tuje državljane, zato nekateri govorijo celo o »samomorilskem turizmu«. Zaradi porasta teh primerov se je v švicarski politiki začela razprava o strožji regulaciji. Klinika Pegasos je v odgovor na obtožbe v medijih sporočila, da si prizadevajo za izboljšave pri obveščanju sorodnikov. Toda Megan jim želi predati jasno sporočilo: »Zaprite vrata, ne želimo vas.« »Ali želite narediti samomor?« 50-letni Kanadčan Roger Foley ima napredujočo nevrološko bolezen cerebralno ataksijo. Zaradi nje potrebuje pomoč pri gibanju in pri vseh dnevnih opravkih, kot so hranjenje, pitje, jemanje zdravil, zelo pa je tudi občutljiv na svetlobo. Že devet let je v bolnišnični oskrbi. Kot je povedal za The Dallas Express in druge medije, ga zdravstveno osebje v bolnišnici LHSC v Ontariu redno sprašuje, ali bi se odločil za samomor. Maja letos je zaupal novinarju The Dallas Expressa Loganu Washburnu, da mu je zdrav-stveno osebje v preteklosti že odtegnilo hrano in vodo in ga sililo k »medicinski pomoči pri umiranju« (MAID), kot v Kanadi olepševalno imenujejo evtanazijo. Potem so s to prakso prenehali, letos aprila pa so ga o samomoru spet začeli spraševati »skoraj vsako noč«. »V bolnišnici ne nehajo s tem, nadlegujejo me ves čas, zdrav-stveno osebje me ne pusti pri miru,« je zapisal Foley. »Pravim jim, naj mi ne postavljajo takšnih vprašanj.« O tem ga sprašujejo, kot pravi, med rednimi dnevnimi nalogami, kot je odvzem krvi. Tovrstne pogovore je tudi posnel, posnetke pa predložil novinarju. V osmih od njih je omenjen samomor. »Vedno znova jim rečem, naj me o samomoru ne sprašujejo, vendar me bolnišnica ignorira. Nočem umreti, hočem živeti,« pravi. Na enem od posnetkov, ki ga je posredoval novinarju, uslužbenec bolnišnice pravi: »Rog, samo kratko vprašanje.« »Ne sprašujte me, če ima kar koli opraviti s samomorom,« mu odvrne bolnik, »bolnišnica tu ni zato, da bi me spraševala o tem. Ne sprašujte me … Kolikokrat moram to povedati?« Uslužbenec je nadaljeval: »Čakajte, Rog, samo, da preverim, torej zavračate … Hočem reči, tega nočete?« Foley mu je odvrnil: »To se mora končati. Ne sprašujte me.« Foleyjev odvetnik Michael Alexander je povedal, da kanadski zakon o evtanaziji bolnišničnemu osebju pušča možnost zastavljanja tovrstnih vprašanj, vendar ta vedenjski vzorec presega meje zakona. »Tega ne počne samo ena medicinska sestra, ampak gre za vzorec obnašanja dela zaposlenih. To je očitno narobe.« Na novinarjeva vprašanja bolnišnici o nadlegovanju bolnika Foleyja se njeni predstavniki niso odzvali. Alex Schadenberg, izvršilni direktor kanadske Koalicije za preprečevanje evtanazije, je povedal, da bi bila rešitev za Foleyja, ki toži tudi nad premočno svetlobo, domača nega, vendar mu tega ne dovolijo. Po Schadenbergovih besedah v Kanadi evtanazija postaja nekaj čedalje bolj normalnega, mnogi zdravniki v njej vidijo zgolj dodatno obliko zdravstvene obravnave. »Popolnoma so izgubili stik z resničnostjo, ki je, da gre za uboj nekoga.« Zdravstveni sistem ni poskrbel zanje Normand Meunier je januarja lani prišel na urgenco v Quebecu zaradi okužbe z respiratornim virusom. Dve leti prej je utrpel poškodbo hrbtenice, zaradi katere je postal tetraplegik. Kljub opozorilom njegove partnerke Sylvie Brosseau, da potrebuje posebno vzmetnico, je štiri dni ležal na zasilnem ležišču. V njegovem stanju bi ga morali obračati na dve uri. Dobil je hude preležanine, ki se niso dobro celile, zdravniki so mu napovedali slabo prognozo, v najboljšem primeru bi zdravljenje trajalo več mesecev. Normand se je po dveh mesecih odločil za evtanazijo (v Kanadi se to imenuje »zdravniška pomoč pri umiranju«), da bi končal fizično in psihično trpljenje. »Nočem biti v breme, v vsakem primeru po mnenju zdravnikov ne bom več dolgo,« je dan pred smrtjo razložil svoje motive za Radio Canada. Trudo Lemmens s katedre za zdravstveno pravo in politiko na Univerzi v Torontu je dejal, da primer ponazarja težave kanadskega zdravstvenega sistema, ki ranljive ljudi izpostavlja občutku, da so v breme: »Zdravniška pomoč pri umiranju je lažje in redneje dostopna kot najbolj osnovna oskrba.« Steven Laperrière, ki vodi skupino za podporo osebam z oviranostjo, je bil še ostrejši v odzivu: »Ta zgodba je kričeča sramota. … Kaj delamo, da bi pomagali osebam z oviranostjo ali bolnim živeti z dostojanstvom, preden jim ponudimo umiranje z dostojanstvom?« Da je bil ta primer le vrh ledene gore, kaže pričevanje Walterja Zelaya, predsednika društva za ljudi s poškodbami hrbtenice (MEMO Quebec): »Vsaj dvanajst članov našega združenja je zaradi zdravstvenih težav in zdravstvenega sistema, ki ni poskrbel zanje, zaprosilo za zdravniško pomoč pri umiranju.« V večini primerov gre za neprimerno skrb za preležanine. »To so smrti, ki se ne bi smele zgoditi, saj imamo vse, kar potrebujemo za zdravljenje teh ljudi,« poudarja Zelaya. Položaj dobro razume Claude Labelle, tudi tetraplegik, ki je letos pričal na preiskavi o Mounierjevi smrti: »Za oskrbo se moraš boriti. To je nesmiselno.« Za Radio Canada je povedal, da je tudi sam že razmišljal o evtanaziji, ko je bil dalj časa v bolnišnici s preležanino. Ko ga je zdravnik vprašal, kdaj bi želel to opraviti, mu je odgovoril: »Čim prej. Če je mogoče, naredimo to danes, ker tega ne morem več zdržati.« Zdravnik mu je predlagal čas za razmislek z družino in na srečo se mu je stanje izboljšalo. Zdaj upa, da bo Meunierjev primer izboljšal oskrbo za osebe z oviranostjo: »Mogoče bom tudi jaz še tu … Ne mogoče, bom tu,« je zaključil Labelle. Evtanazirana zaradi duševnih težav 26-letna Belgijka Siska de Ruysscher je 2. novembra letos tragično izgubila življenje v evtanaziji. Zanjo je po poročanju dnevnika De Morgen in drugih belgijskih medijev prosila zaradi psihičnih težav, to pa je po belgijski zakonodaji sprejemljiv razlog. Še poleti je bila na potovanju na Tajsko, kjer se je družila s sloni, se fotografirala z znano flamsko pevko Pommelien Thijs in stala na odru skupaj z nizozemsko moško glasbeno skupino Goldbend. Njeno mlado življenje je zdaj v hipu ugasnilo. Za Het Laatste nieuws je pred končanjem življenja povedala, da je njeno duševno trpljenje postalo neznosno, da je izčrpana in da ne bo več iskala izhoda. Diagnoza, ki so ji jo postavili, je bila huda depresivna motnja, povezana s posttravmatsko stresno motnjo. 3. oktobra je na Instagramu objavila odprto pismo, ki ga je objavil De Morgen in v katerem je kritizirala pomanjkljivosti belgijskega sistema psihiatrične oskrbe – pritožila se je nad postopki, čakalnimi vrstami, povračili stroškov zdravstvenih storitev, prisilnimi hospitalizacijami. »Sem produkt neuspešne oskrbe,« je dejala. »Bila sem v ločenih sobah, dajali so mi pomirjevala, me privezovali in videla sem, kako so medicinske sestre zavijale z očmi, češ, ona je spet tu. Dobre medicinske sestre bi lahko preštela na prste ene roke.« Od trinajstega leta naprej je preizkusila različne oblike zdravljenja depresije. Kritična je bila do omejitev zdravstvene oskrbe – za mladostnike je bilo mogoče le določeno število obiskov pri psihiatru. Ko je bila pozneje na dolgotrajnejših zdravljenjih v bolnišnici, se ji tamkajšnje razmere prav tako niso zdele najbolj ustrezne. »Skupaj pridejo ljudje z različnimi oblikami težav: s hudimi depresijami, z anoreksijo, mladi z motnjami vedenja, ki se tam znajdejo iz mladinskih zaporov.« V mladosti ni našla nekoga, ki bi jo pogledal v oči, zares poskrbel za njeno življenje. Zdelo se ji je, da sta zdravstveni sistem in družba do nje ravnodušna, čeprav bi jo morala zdraviti. Na vprašanje, kakšno je njeno zadnje sporočilo ljudem, je odgovorila, naj bodo razumevajoči do ljudi, tudi do tistih, ki jih ne po-znajo, naj res poslušajo in pustijo, da se ljudje zares izrazijo, ne da bi si pred tem oblikovali sodbo. Žal Siska ni našla človeške bližine in ustrezne zdravstvene oskrbe, ni pa bilo tudi nikogar, ki bi skušal ustaviti njeno pot do evtanazije. Mnogi se ob njenem medijsko odmevnem primeru niso spraševali le o psihiatrični oskrbi v sicer dobro delujočem belgijskem zdravstvenem sistemu, pač pa tudi o tem, kako lahko belgijski zakon o evtanaziji dopusti, da življenje izgubi mlado, sposobno dekle v cvetu mladosti. Smrt kot odgovor na stiske mladih? Letno poročilo regionalnih odborov za nadzor evtanazije na Nizozemskem za leto 2024 kaže na širjenje evtanazije za osebe z duševnimi motnjami. Posebej skrb vzbujajoč je primer mladoletnega fanta (poročilo navaja starost med 16 in 18 let) z motnjami avtističnega spektra. Za evtanazijo je zaprosil zaradi duševnega trpljenja dve leti po neuspešnem poskusu samomora. Svoje življenje je opisal kot nesrečno, počutil se je zelo osamljenega in se ni mogel povezati z vrstniki, so zapisali v poročilu. Kljub temu da niso preizkusili vseh razpoložljivih terapevtskih možnosti, so psihiatri sklenili, da je njegovo stanje neozdravljivo. Poleg tega so ocenili, da bi lahko ponovno poskusil storiti samomor, če ne bi odobrili njegove prošnje za evtanazijo. Zdravnik je ugotovil, da njegova želja po evtanaziji ne izvira iz njegovega avtizma, temveč iz trpljenja, ki ga povzročajo posledice avtizma. Prošnja je bila odobrena, nadzorni odbor pa je zdravnika celo pohvalil za previdnost in upoštevanje protokola. Primeri, kjer je bil razlog za evtanazijo psihično trpljenje, so v lanskem letu narasli za 60 %(na 219, med njimi je bilo 30 mlajših od 30 let). Zelo odmeven je bil primer 17-letne Milou Verhoof konec leta 2023, ki je sprožil odziv nekaterih vodilnih nizozemskih psihiatrov. »To je sporno, ker ni jasno, ali mladi pri tej starosti lahko izpolnjujejo merila za potrebno skrbnost,« je povedal Damiaan Denys iz amsterdamskega univerzitetnega medicinskega centra o evtanaziji mladoletnih z duševnimi težavami. »Kako lahko pri tej starosti z gotovostjo ugotovimo, da mlada oseba s še vedno razvijajočimi se možgani zagotovo želi umreti, da življenje doživlja kot brezupno in neperspektivno ter da so vsa zdravljenja že preizkušena?« Poročilo je v letu 2024 pokazalo tudi na 10-% porast v številu smrti z evtanazijo, ki se je ustavilo le malo pod 10.000. Evtanazija tako predstavlja že 5,8 % vseh smrti (sicer neenakomerno porazdeljenih: v nekaterih delih Amsterdama naj bi bil delež že okoli 20-%, ponekod na podeželju pa le okoli 1-%). Protestantski teolog in bio-etik Theo Boer, ki je bil sprva zagovornik legalizacije evtanazije na Nizozemskem, zdaj postaja kritičen do razvoja in opozarja na »spolzki klanec«. Med razpravo o evtanaziji v britanskem parlamentu je zapisal: »Znano je, da si britanski zagovorniki pomoči pri umiranju prizadevajo za strožji zakon, kot ga imamo na Nizozemskem. Moja napoved je: vsak zakon, ki omogoči pomoč pri umiranju, bo sčasoma razumljen kot krivičen in ga bodo izpodbijali na sodiščih.« Ter razširili na nove in nove kategorije ...

Dostop do članka (47174)

Kaj ponujajo: skrb ali smrt?

Kaj ponujajo: skrb ali smrt?

Obvestilo o smrti
po WhatsAppu

Družbena sprava in prenova dobrodelnosti

Čigav »waterloo«?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.