V fokusu aktualnega je tokrat karmeličanskem samostan v Sori pri Medvodah - oaza miru, tišine in zbranosti. 15 sester v starosti od 30 do 98 let tu preživlja dneve v tišini, delu in molitvi, samostanske klavzure pa ne zapuščajo razen za obisk zdravnika ali volitve. Družinsko vzdušje, veseli obrazi in žuboreči glasovi pričajo, da je tu notri vse prej kakor v zaporu. »Smo kot skrito srce, ki po žilah Cerkve in sveta pošilja nujno potreben življenjski sok,« povedo na drugi strani klavzurne mreže.

Etape Pogačarjevih

Marjeta in Mirko Pogačar, mama in oče najboljšega kolesarja na svetu, sta nam v pogovoru zaupala, kako “vozita etape družinskega in zakonskega življenja”, posebej v pripravi na božič. “Družina se v tem času malo umiri. Prižgemo svečko na adventnem venčku in kdaj tudi kaj zmolimo. Pri tem naju še posebej spodbuja (hči) Vita” pove Mirko. Marjeta pa izpostavi nošenje kipa Device Marije po župniji: “ … ko jo dobimo, se res umirimo. Veliko mi pomeni, da adventni venček izdelamo sami. Vedno smo po gozdu nabirali okraske, jih barvali … Radi spečemo piškote in za božič potico. S tem pričaramo družinsko vzdušje. Na sveti večer blagoslovimo hišo, pripravimo večerjo”.

Intervju s staršema kolesarskega asa Tadeja Pogačarja. FOTO: Siniša Kanižaj

Živim po čudežu

Neke vrste novo rojstvo doživljajo tudi v družini Nardin iz Ljubljane. Božič bodo letos preživeli v novem stanovanju, ki so ga dobili po hudi bolezni očeta Simona. Okužba s streptokokom je terjala amputacijo obeh nog in konic prstov na rokah. Po obdobju zdravljenja, intenzivne vaje v zaupanju, okrevanja in rehabilitacije je v temo posijala luč, ki vedno močneje sveti in razsvetljuje vse, ki se skupaj z njimi veselimo in zahvaljujemo za čudovita dela, ki jih je po njem in njegovi družini storil Gospod, ko je Simonu podaril novo življenje. »Od vsega začetka mi je jasno, da živim po čudežu. Po vseh teh molitvah drugače sploh ne more biti Božja pota pa so skrivnostna. Očitno me je z nekim razlogom pustil živega. (...) Križ, ki ga nosim, darujem zanje, s tem pa ga tudi osmislim. Vključim jih v molitev, ko zvečer molim.« O preizkušnjah, ki jih je prinesla Simonova bolezen v posebni reportaži pričujejo tudi: žena, zdravnica ter prijatelji, ki so stali Simonu ob strani.

Jaslice kot prst, ki kaže na Boga

Jasličarstvo ima na Slovenskem bogato zgodovino. V božični številki tokrat predstavljamo Ano Korenč, ki je hvaležna za dar izdelovanja jaslic, ustvarja jih namreč že 30 let. »Jaslice so mi podarile čas, dolge ure ustvarjalne samote. To me v adventu dviga v duhovni svet, lep svet. Ne morem povedati, kako hvaležna sem, da sem to prejela. Prej tega časa nisem imela, potem pa je v obilici prišel. Čas, ki me izpolnjuje.« Nekaj praktičnih napotkov za izdelavo figuric pa nam je v praznični Družini zaupal akademski slikar Jože Bartolj, ki svetuje, da jaslice v čim večji meri izdelamo sami - lahko tudi iz papirja.

Glejmo domovino s srcem!

Božični prazniki soupadajo tudi s časom, ko smo se Slovenci odločali za samostojno državo. V anketi smo vprašali naše sogovornike (Janez Gril, Verena Perko, Verica Trstenjak, Milena Miklavčič, Janez Remškar, Anton Tomažič), kakšna je sporočilnost praznika Dneva samostojnosti in enotnosti ter kaj v tem prazničnem trenutku zaželeti Slovenkam in Slovencem ter vsem slovenskim državljanom?