Kar grozljivega gledamo te dni v Parizu in v še nekaterih francoskih in evropskih mestih, je najprej privlačnost nasilja, nasilje samo po sebi, nasilje kot primarna govorica. Nasilna revolucija (npr. komunistična) je najprej nasilna, nato revolucija; nasilen režim (npr. nacističen) je najprej nasilen, nato režim; tokratni nasilni protesti francoskih »študentov« so najprej nasilni, nato protesti.

So namreč ljudje, ki jih nasilje ne samo očara, temveč povsem prevzame in spremeni. Če ti v družbi dobijo vodilno vlogo, razkrojijo socialno tkivo in – bognedaj! – celotno civilizacijo. Država, ki ne obvlada nasilnih ljudi, ne služi svojemu namenu in posredno krši človekove pravice. Filozof Gianni Vattimo je že pred četrt stoletja ugotovil, da je razsvetljenska paradigma, po kateri so organizirane sodobne države, v krizi, ker ne obvlada nasilja. Pa vemo, da je razsvetljenstvo, tudi skozi kritiko religije, obljubilo ravno to: nastop harmonične in nenasilne družbe.

So namreč ljudje, ki jih nasilje ne samo očara, temveč povsem prevzame in spremeni.

Bedaštvo je morda prehuda beseda. Filozof Martin Heidegger je uporabil izraz idiotizem, v smislu pomanjkanja socialne inteligence oz. povezanosti z drugimi ljudmi. Teolog Dietrich Bonhoeffer, borec zoper nacizem in mučenec nacizma, je pisal o neumnosti in o tem, da se je proti neumnosti (nacistov) težje boriti kot proti hudobiji (nacistov).

Zato kdor te dni v Franciji razbija izložbe, pleni po trgovinah, zažiga avtomobile, meče molotovke v gasilce in policiste, ni samo nasilen, je tudi bedak. Je človek, ki ni sposoben gojiti umskih in čustvenih povezav s široko družbo, oziroma, kot pravi Bonhoeffer, nasilneževa neumnost je bolj »sociološki kot psihološki problem«. Poneumljen je zaradi množice somišljenikov in čredne dinamike, čeprav je njegov naravni IQ lahko še vedno visok.

Da ima francoska mladina ogromno težav, ni izmišljeno.

Na tretjem mestu je ideologija. Privlačnost nasilja in čredno poneumljenje sta dodatno spod- bujena od določenih ideoloških vzorcev in mišljenjskih mehanizmov. Dvoje ideologij se kaže v francoskih izgredih: skrajno levičarstvo in islamizem. Ideologiji se srečujeta v kritiki kapitalističnega Zahoda in v t. i. kritični rasni teoriji, po kateri je beli človek nekako »talentiran« za izkoriščanje človeka po človeku in zato globalni krivec globalnih nesreč. Beli človek in njegove institucije so torej tarča revolucionarnega prevrata, zaslužijo si kazen.

Skrajno levičarstvo in islamizem se srečujeta še v duhovni drži, ki zavrača »red, ki je«, kar je dobro zaznala filozofinja Chantal Delsol v knjigi »Sovraštvo do sveta«. Totalitarizmi in postmoderna«. Razlikujeta pa se seveda v globljih temeljih. Če pri rušenju sedanjega sodelujeta, si bosta pri gradnji hipotetično prihodnjega skočila v lase. Anarholevičarstvo, v marsičem (npr. v drogah) zgolj stranski produkt kapitalističnega lagodja, ne bo zdržalo naleta Alahovih jezdecev.

Še četrto. Čeprav zavračamo nasilje in smo strogi do nasilniških hord, čeprav vidimo na delu ideološko manipulacijo, ne smemo pozabiti na realno socialno sliko. Da ima francoska mladina ogromno težav, ni izmišljeno. Problemi prenatrpanih šol so resnični, do svojega stanovanja se pride težko, zaposlitvene perspektive so slabe, visenje na socialki reže krila in zna biti ponižujoče, fantje in dekleta afriškega porekla se čutijo odtujene. Sodobne demokracije, kakršna je francoska, imajo orodja, da te težave rešijo. Pogoj je, da mladi demokratično družbo kot tako priznavajo in so njeni aktivni deležniki. Dialog mora zato najprej kreniti od tistih mladih, ki jim je mar za demokracijo.

Francija ne nosi zaman titule »učiteljica družbenih sprememb«. Žal te dni osuplo gledamo vanjo in se učimo, kaj storiti, da se nam ne zgodi njen scenarij. Upajmo pa na dan, ko bomo gledali vanjo in se učili demokracije naslednje stopnje, tiste, ki zna pretvoriti kaos globalizma v kalejdoskopsko sožitje. Vive la France!

Komentar je bil najprej objavljen v 43. številki tednika Družina.