Poveljnik Poklicne gasilske enote Celje Boris Žnidarko je povedal, da v objektu, ki je bil že prej napol porušen, ni bilo elektrike, prav tako čez noč ni bilo neviht s strelami, zato vse kaže na človeški dejavnik. Kriminalisti preiskujejo tudi sum kaznivega dejanja.

»Težko je verjeti, da gre le za naključje,« je na omrežju Facebook zapisal celjski mestni svetnik Jure Glavnik: »Prav dan za tem, ko smo se zbrali, da bi ohranili spomin na trpljenje in nedolžnost otrok s Petrička, je ogenj dokončno izbrisal stavbo, ki je bila del te boleče zgodovine.«

Otroci s Petrička

Poleti leta 1945 so povojne oblasti od staršev, ki so bili zaprti, številni tudi ubiti v taborišču Teharje, ločili približno 600 otrok in jih prepeljali v stavbo na Petričku. Eden od njih je bil Franci Kindlhofer, ki je v ponedeljek spregovoril ob odprtju informacijske table.

Odprtje informacijske table na Petričku. FOTO: Facebook (Mestna občina Celje)

Iztrgali so me mami in me porinili med brata in sestro, avtomobil z mamo pa je odpeljal in je nismo nikoli več videli. (Franci Kindlhofer)

14. avgusta 1945 so jih s črnim avtomobilom skupaj z materjo odpeljali od doma, se je spominjal Kindlhofer: »Avtomobil se je ustavil tukaj nekje pri Petričku. Sestro, staro devet let, in brata, starega šest let, so posadili v gozd na tla. Jaz sem bil star dve leti in pol, zato me je mama obdržala pri sebi, a so me potem iztrgali mami in me porinili med brata in sestro, avtomobil z mamo pa je odpeljal in je nismo nikoli več videli.«

 Otroci s Petrička. VIR: I. Ž.

Kindlhofer je razmišljal dalje: »Tragika otrok s Petrička je bila v tem, da so skoraj vsi izgubili svoje starše v času po končani sovražni okupaciji. Namreč, Petriček je bil le vrh ledene gore z imenom Teharje. Tam je bilo težišče vseh zločinov in tam se je dogajala tista velika slovenska tragedija ubijanja tisočerih nedolžnih ljudi, brez vsake obsodbe. Gotovo se marsikdo danes vpraša, kako je bilo to mogoče, ali je kdo za te zločine odgovarjal, se ve, kdo je bil krivec in ali je bil kdo kdaj obsojen?«

Zgodba, ki se ponavlja

V taborišču na Petričku so otroke poskušali prevzgojiti in jim vsiliti novo identiteto. Dogajanje v otroškem taborišču je opisal Ivan Ott v knjigi z naslovom Ukradeno otroštvo, njihovo zgodbo pa je obeležil tudi Miran Zupanič v dokumentarnem celovečernem filmu Otroci s Petrička, ki so ga posneli leta 2007.

Petriček pri Celju, »dom« otrok s Petrička. FOTO: foto Josip Pelikan

V okviru 80. obletnice konca 2. svetovne vojne bo v Celju sicer v soboto potekala akademija v organizaciji celjske občine v spomin na vrnitev ukradenih otrok, ki jih je leta 1942 odpeljal okupator in jih podvrgel prisilni asimilaciji. Kot kaže zgodba otrok s Petrička, se s koncem vojne nasilno ločevanje družin in prevzgajanje otrok ni končalo, v zadnjem času pa spremljamo podobne tragične zgodbe otrok iz Ukrajine, ki so jih odpeljali v Rusijo.