Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast.

Kristjanov odnos do nosilcev oblasti ali bolje zapisano kristjanova kritika do demokratično izvoljenih nosilcev oblasti v demokratični družbi bi morala biti po Pavlovem nasvetu izrazito dobronamerna, v veliki meri zadržana, nikoli kritika zaradi kritike, kristjan naj bi nosilcem oblasti izkazoval dolžno čast.

Kako razumeti te vrstice? Kompendij družbenega nauka Cerkve med drugim pravi: »Apostol seveda nima namena opravičevati vsake oblasti, marveč predvsem pomagati kristjanom, da bi skušali 'pred vsemi ljudmi … skrbeti za dobro' (Rim 12, 17), tudi v odnosih z oblastjo, če je božja služabnica v dobro človeku …«

Bodimo iskreni: kristjanov odnos do nosilcev oblasti ali bolje zapisano kristjanova kritika do demokratično izvoljenih nosilcev oblasti v demokratični družbi bi morala biti po Pavlovem nasvetu izrazito dobronamerna, v veliki meri zadržana, nikoli kritika zaradi kritike, kristjan naj bi nosilcem oblasti izkazoval dolžno čast. A tu je pomislek: Pavel jasno pravi, naj tistim, ki jim gre čast, tudi dejansko dajemo čast. Kaj pa če časti niso (več) vredni?

Ali se ni predsednica republike Nataša Pirc Musar z vsem, kar se kot klopčič odvija od njene prometne nesreče v primorskem avtocestnem predoru, zapletla in se v odnosu do javnosti in njenih legitimnih spraševanj nato spotaknila do tako nečastne mere, da ji kot protokolarni nosilki omejenih oblastnih pristojnosti časti pač ne gre več dajati?

Seveda mora vsak posameznik iskati odgovor na to vprašanje. Zgolj za ponazoritev bom skušal prikazati svojo izkušnjo ob tem. Vnaprej se zavedam, da bo kaj od zapisanega zvenelo banalno, obstransko, a to tveganje pač jemljem nase.

V ozadju je drža: splošna pravila zame ne veljajo; moja komodnost jo moja prioriteta. To pa pač ni drža oblasti, ki bi ji bili dolžni izkazovati čast.

Ena takih banalnosti je pas za privezovanje. Kot vemo, predsednica med nesrečo ni bila privezana in je zelo verjetno zato doživela hujšo poškodbo, kot bi jo sicer.

V avtomobilu sem v zadnjih 30 letih preživel ogromno ur in prevozil skoraj milijon kilometrov. Zato sem najbolj srečen, ko lahko v avtomobilu sedem na zadnji sedež in se pustim peljati. Denimo svojemu sinu, ko nas kdaj popelje v našem družinskem golfu. Večkrat pa se zgodi, ko sedem na zadnjo klop, da se takoj ne privežem. Kmalu po tistem, ko speljemo, se začne z ravno pravšnjo vsiljivostjo oglašati zvočni signal za nepripetost. In vsi v avtu se očitajoče ozrejo vame, da jih s pripetim varnostnim pasom čim prej »odrešim« zoprnega piskanja. Če ima tako opozorilo golf z najnižjo ravnjo opreme, je jasno, da ga je imel tudi predsedničin luksuzni mercedesov kombi. Vsi od voznika do potnic bi torej morali zaradi piskanja ob nepripetem predsedničinem pasu že po nekaj kilometrih vožnje izgubiti živce. Pa jih očitno niso. Opozorilo je bilo očitno izklopljeno, »izklopljen« pa je bil tudi šofer, ki mu je zelo verjetno na armaturi pobliskavala kakšna opozorilna lučka, pa ni hotel/smel opozoriti nepripete potnice. Odločitev za neuporabljen varnostni pas se zatorej kaže ne kot pozabljivost ali malomarnost ali površnost, temveč kot vnaprejšnja zavestna odločitev. Navidezna drobnarija, ki pa daje slutiti, da je v ozadju drža: splošna pravila zame ne veljajo; moja komodnost je moja prioriteta. To pa pač ni drža oblasti, ki bi ji bili dolžni izkazovati čast.

Še ena banalnost. Kot mnogi kolesarji sem tudi jaz bolj zaradi smole kot lastne nerodnosti staknil klasično poškodbo našega športa: zlom ključnice. Resda sem po nesreči še uspel sam s kolesom kar zajeten kup kilometrov prepeljati do doma, a potem se je začela svojevrstna kalvarija. Med drugim so me opremili z opornico, ki sem ji ljubkovalno rekel »komat«: resda je skrbela za imobilizacijo zlomljene kosti, a hkrati poskrbela za precejšnjo mero tudi dokaj bolečega neudobja. Ker sem zaradi nujnih službenih obveznosti nekaj dni po poškodbi moral še nekaj stvari postoriti, sem to lahko naredil le s skrajno stisnjenimi zobmi, potem pa sem nekaj tednov preživel kot neuporaben kup samopomilovalne nesreče. Da bi šel v takem stanju peč palačinke?! Niti pod razno.

 Kaj si misliti o nekom, ki sanacijo dokaj hude poškodbe podreja cenenemu palačinkastemu populizmu?

Seveda je bralcem teh vrstic jasno, kam ta pes taco moli. Predsednici na podlagi lastne izkušnje ne morem prav scela verjeti, da je svojo poškodbo vzela resno in se resno posvetila njeni sanaciji. Moj travmatolog bi me, če bi vedel, da z zlomom ključnice, ki se ne zaceli z danes na jutri, pečem palačinke, gotovo nahrulil. In prav bi imel. Kaj si torej misliti o nekom, ki sanacijo dokaj hude poškodbe podreja cenenemu palačinkastemu populizmu? Ali je takemu človeku treba dajati čast?

Znova: gre za drobnarije, ki pa kot drobne razpoke ponujajo vpogled v osebnostno strukturo nosilca oblasti.

In v tej strukturi je viden še kakšen drug zlom: zlom racionalnosti. Naj v tej zvezi spomnim na znano zgodbico iz časa volilne kampanje predsedniških volitev, v katerem se je Nataša Pirc Muser med drugim samooglaševala kot ateistična birmanska botra. Biti katoliški birmanski boter in biti ateist je vsakemu že polpismenemu človeku razvidno kot nevzdržno protislovje. Ko smo pri Družini opozorili na to protislovje, smo s strani takratne predsedniške kandidatke slednjič prejeli očitek, da želimo v svojo kritiko umazati nekaj lepega, kar je tovrstno botrstvo dodalo k sicer že prej lepemu odnosu birmanske botre do svojih nečakov. Pa je bilo popolnoma razvidno, da nismo nikakor postavljali pod vprašaj tesnih vezi med sorodniki (Bogu hvala za takšno povezanost!), temveč nerazumno držo vrhunske pravnice, ki se je delala nevedno glede tega, kateri so nujni pogoji in dolžnosti birmanskega botrstva v Katoliški Cerkvi.

Časten človek pač ne ubira izsiljevalski čustvenih strun z zapisi na družbenih omrežjih ali (naročenimi?) sladkobnimi intervjuji v ženskih revijah, kot to počne Nataša Pirc Musar.

Zakaj spominjamo na to zgodbo? Ker je takratna kandidatka za predsednico in poznejša zmagovalka volitev v njej dokazala, da se v trenutku, ko ji zmanjka racionalnih argumentov, zateče v ceneno čustveno izsiljevanje. In ravno to počne tudi v zgodbi z nesrečo v tunelu, iz katerega niso odpeljali le poškodovanih vozil in ljudi, temveč tudi poln voz sumljivih indicov o sumljivih povezavah s sumljivimi ljudmi s sumljivimi nameni. V takšni situaciji časten človek pač ne ubira izsiljevalskih čustvenih strun z zapisi na družbenih omrežjih ali (naročenimi?) sladkobnimi intervjuji v ženskih revijah, kot to počne Nataša Pirc Musar.

Pomislekov imam kajpak še precej več.

Kako naj torej v tem okviru razumem nasvet sv. Pavla: »Dajajte vsem /oblastnikom/, kar jim gre: … čast, komur čast«? Pavel od mene ne pričakuje kakršnega koli pasivnega pokoravanja zakoniti oblasti, temveč zavestno držo v odnosu do nje. To pa je drža dobronamerne kritike, v kateri želim predsednici čim prejšnje okrevanje, sebi pa, da bi se na položaju predsednika republike čim prej znašel bolj časti vreden človek.