Kot je poročal spletni portal EWTN, je katoliški profesor v nagovoru študentom benediktinskega kolegija predstavil jasen okvir, kako lahko razčlenimo svoje življenje in oblikujemo načrt, ki nas bo vodil do resnične sreče.

Kaj torej svetuje prof. Brooks? Oglejmo si tri temeljna »makrohranila« in štiri ključne »naložbe«, ki pomagajo pri tej razčlembi in nas usmerjajo k trajni sreči.

Zadovoljstvo nastopi ob občutku izpolnitve po tem, ko smo si prizadevali premagati težave. FOTO: Pixabay

1) »Makrohranila« sreče:

a) Uživanje (angl. enjoyment)

Uživanje se razlikuje od golega užitka (angl. pleasure). Cilj ni zavračanje užitkov, toda ti se danes pogosto skrčijo na skrajno sebično iskanje dobrega počutja za vsako ceno. Uživanje pa po drugi strani vključuje smiselne izkušnje – pogosto v družbi drugih – in presega zgolj nekaj hitrega, minljivega ali površinskega.

b) Zadovoljstvo

Zadovoljstvo nastopi ob občutku izpolnitve po tem, ko smo si prizadevali premagati težave. To ni preprosto in od človeka vedno zahteva napor. Žal pa živimo v kulturi najmanjšega možnega napora, kjer je vse na dosegu roke zgolj s pritiskom na gumb.

c) Smisel

To je ključna točka. Mnogi mladi so nenehno zatopljeni v zaslone, zaradi česar jim primanjkuje notranje tišine, ki je potrebna za postavljanje najpomembnejših življenjskih vprašanj: Zakaj živim? Za kaj sem pripravljen darovati svoje življenje?

Od treh naštetih dejavnikov je ta najpomembnejši. Človek lahko živi z manj uživanja ali zadovoljstva, brez smisla pa bo zelo težko prišel kam daleč.

Vere ne moremo živeti le takrat, ko nam to ustreza. FOTO: Pixabay

2) Naložbeni načrt za srečo

Ne gre za sebično korist, ravno nasprotno: kako lahko svojo vero vnesemo v svojo družino, v svoja prijateljstva, v svoje vsakdanje življenje?

a) Vera

Arthur Brooks, ki je dejaven katoličan, poudarja, da vere ne moremo živeti le takrat, ko nam to ustreza. Vera zahteva konkretno predanost. Če vsak dan namenimo vsaj deset minut molitvi, redno prejemamo zakramente in omejimo nenehen hrup zaslonov, nam to lahko pomaga znova odkriti smisel življenja, preseči osredinjenost nase in zaslišati Božji glas.

b) Družina

Za Bogom je družina eden največjih darov, ki jih premoremo. Zasluži si, da ji damo prednost, ne sme razpasti zaradi ideoloških razlik. Živeti »na bojni nogi« z lastno družino se ne izplača. Raje si vzemimo čas za smiselne pogovore, brez motenj, in si prizadevajmo za mir, ne pa da iščemo prepire, v katerih želimo zmagati.

Prijateljstvo pomeni gojiti pristne medčloveške vezi, ne pa zbirati na tisoče povezav na družbenih omrežjih.

c) Prijateljstva

Prijateljstvo pomeni gojiti pristne medčloveške vezi, ne pa zbirati na tisoče povezav na družbenih omrežjih. Po mnenju prof. Brooksa so pravi prijatelji tisti, ki so »neuporabni« – ne zato, ker ne bi imeli vrednosti, temveč zato, ker naš odnos do njih ne temelji na koristoljubju. To so ljudje, s katerimi preživljamo čas preprosto zato, ker so to, kar so; ob njih smo lahko to, kar smo, in z njimi odkrito delimo tako radosti kot stiske.

d) Delo

Delo je dosti več kot zgolj zaslužek. Vključuje študij, odgovornosti doma in služenje v župniji – odvisno od življenjskega obdobja, v katerem je človek v določenem trenutku. Vse to dobi smisel, ko ustvarja vrednost in se opravlja v duhu služenja drugim.

Ko srečo razumemo na način, kot jo opisuje prof. Brooks, to postane naš način življenja, ki temelji na globlji ljubezni do bližnjega. Ne gre za sebično prizadevanje, temveč za iskren trud, da bi služili ljudem okoli sebe, predvsem tistim v stiski. Brooksova »navodila za srečo« zrcalijo sporočilo prilike o usmiljenem Samarijanu.

Konec koncev nihče ni dolžan občutiti sreče. Lahko pa srečo gradimo tako, da poskrbimo za prava »hranila« in vsak dan vlagamo v stvari, ki lahko spremenijo ne le naše življenje, temveč tudi življenja ljudi okoli nas.