Na prvem srečanju Zajemi.si v mariborski nadškofiji so mladi spoznavali različne poti poklicanosti. Svoje osebne zgodbe o iskanju vere, življenjskih odločitvah in preizkušnjah so z njimi delili pedagoginja, skavtinja in katehistinja Romana Bezjak, duhovnik Primož Lorbek in s. Štefka Klemen, uršulinka. Čeprav so se njihove poti razlikovale, jih je povezovalo sporočilo, da je vsaka poklicanost pot ljubezni, ki jo je treba vedno znova potrjevati.

Romana Bezjak: »Odnosi so tisti, ki jih moraš popravljati«

Romana Bezjak je mladim predstavila svojo pot vere in odločitev za zakonsko življenje. Odraščala je v družini, v kateri vera ni bila del vsakdanjika, kljub temu pa je že kot otrok čutila hrepenenje po nečem globljem, česar takrat še ni znala ubesediti.

Romana Bezjak in s. Štefka Klemen. FOTO: Domen Permozer 

Pomembno vlogo pri njenem odraščanju so imeli kateheti, mladinska skupina in skavtstvo, kjer je našla prijatelje, s katerimi je lahko rasla v veri. Posebej jo je zaznamovalo srečanje s kapucini in obisk Assisija, kjer je ob grobu sv. Frančiška doživela globoko duhovno izkušnjo.

Ob tem je poudarila, da vera ni nekaj, kar človek enkrat dokončno odkrije. Tudi sama se še danes srečuje z dvomi in vprašanji. Molitev zanjo niso zgolj ustaljene besede, temveč tudi kratki, iskreni pogovori z Bogom sredi vsakdanjih obveznosti.

Na Jakobovi poti iskala odgovor, našla pa moža

Poseben del njenega pričevanja je bila zgodba o iskanju življenjske poklicanosti. Čeprav je razmišljala tudi o misijonskem delu in redovništvu, dolgo ni vedela, katera pot je prava zanjo. Ko se je približevala tridesetemu letu, se je odločila odpraviti na romarsko Jakobovo pot oziroma Camino, da bi v molitvi in tišini našla odgovor. Pot je morala zaradi hude materine bolezni predčasno prekiniti in se vrniti domov. 

Kmalu zatem je med pogovorom s prijateljico na Slomškovem trgu v Mariboru nepričakovano srečala neznanca. Ob srečanju je začutila globok notranji mir in občutek, da so se stvari postavile na svoje mesto. Neznanec je bil Marko, njen poznejši mož, s katerim imata danes tri otroke.

Romana Bezjak. FOTO: Domen Permozer 

Ob pripovedovanju o zakonu ni govorila zgolj o lepih trenutkih, temveč tudi o razočaranjih, nesoglasjih in vsakodnevnem prizadevanju za odnos. Poudarila je, da zaljubljenost skozi leta spreminja svojo podobo, ljubezen pa zahteva tudi zavestno odločitev in pripravljenost na skupno rast.

Odnosi pa so vedno tisti, ki jih moraš popravljati na način, da skupaj rasteta, da skupaj iščeta rešitev. (Romana Bezjak)

Mladim je položila na srce, da je zakon vrsta odločitev, ki jih zakonca sprejemata vse življenje. Tudi sama je v trenutkih razočaranja spoznala, da se je za moža odločila z razlogom in da je odnos vredno ohranjati.

Primož Lorbek: Od oddaljitve od Cerkve do duhovniškega poklica

Svojo življenjsko zgodbo je mladim zaupal tudi duhovnik Primož Lorbek, ki je odkrito spregovoril o odraščanju, mladostniških izzivih in postopnem prepoznavanju duhovniškega poklica.

Odraščal je v Zavrču, v družini, kjer je bila vera del tradicije, vendar je bil oče zaradi dela v tujini večino tedna odsoten. K nedeljski maši je zato večinoma hodil z materjo. Po birmi se je od Cerkve oddaljil, še posebej po prihodu v srednjo šolo v Maribor, kjer so ga pritegnile druge stvari. Kot je dejal, si njegovi takratni prijatelji verjetno nikoli ne bi predstavljali, da bo nekoč postal duhovnik.

Preobrat se je začel, ko so ga starši in domači župnik spodbudili k učenju igranja orgel. Tako je nedeljska maša pa je znova postajala pomemben del njegovega vsakdana.

»Kaj pa boš v življenju?«

V tretjem letniku srednje šole se je začel resneje spraševati o svoji prihodnosti. Predstavljal si je običajno družinsko življenje s hišo, ženo in otroki, a je hkrati čutil, da ga Bog morda kliče drugam. Sprva je začel študirati gradbeništvo, medtem ko je v njem postopoma zorela misel na duhovništvo. Razmišljal je tudi o vstopu k frančiškanom, nazadnje pa se je po pogovoru z domačim župnikom odločil za bogoslovje. 

Sveto mašo v mariborski stolnici je vodil Primož Lorbek. FOTO: Domen Permozer 

Njegova zgodba je mladim pokazala, da tudi obdobja oddaljenosti od vere in negotovost ne pomenijo konca poti. Prav skozi takšne izkušnje lahko človek postopoma prepozna, kam je poklican.

Sestra Štefka: »Išči, dokler ne najdeš«

Pot poklicanosti je predstavila sestra Štefka, uršulinka, ki je željo po redovnem življenju začutila že v otroštvu. Odraščala je v bližini samostana, kamor je kot deklica pogosto zahajala. Ob srečevanju z redovnicami se je spraševala, ali so srečne, njihovo življenje pa jo je vedno bolj privlačilo. Že v petem razredu osnovne šole se je začela spraševati, ali bi lahko tudi sama postala redovnica.

Odločitev se je še posebej utrdila v sedmem razredu, ko je sodelovala pri Marijini procesiji. Po tej izkušnji se je odločila, da bo teden dni vsak dan obiskovala sveto mašo, nato pa s tem ni več prenehala. Ob koncu osnovne šole je že izrazila željo po vstopu k uršulinkam. Čeprav jo je v srednješolskih letih za nekaj časa pritegnila tudi misel na lastno družino in otroke, je sčasoma spoznala, da jo bolj izpolnjuje želja po popolni podaritvi življenja Bogu in služenju drugim.

Poklicanost je treba živeti vsak dan

»Išči, išči, dokler ne najdeš,« je večkrat spodbudila mlade ter poudarila, da je zanjo posebno veselje, ko lahko nekdo po dolgem obdobju iskanja reče, da je našel svojo pot. Pri tem je opozorila, da iskanje poklicanosti ne pomeni življenja brez preizkušenj. Pomembno je, da človek svojo odločitev sprejme in ji ostaja zvest tudi takrat, ko se srečuje s težavami. 

Primož Lorbek: »Tudi če si zašel, pot še ni končana«

Po pričavenjih je sledila sveta maša, ki jo je vodil Primož Lorbek, skupaj z Žigo Kreftom. Primož Lorbek je mlade spodbudil k razmisleku o tem, ali znajo v svojem življenju prepoznavati Božje delovanje in pot, na katero jih kliče. Ob evangeliju je poudaril, da ljudje pogosto težje razumemo, kaj se dogaja v nas samih. 

Ob naslovu srečanja Zajemi.si je mlade povabil, naj se vprašajo, iz česa črpajo moč, mir in pogum. Opozoril je, da danes pogosto iščejo potrditev v všečkih na družbenih omrežjih, primerjanju z drugimi in strahu, da bodo kaj zamudili, namesto da bi se ustavili ob pravem izviru – Bogu. Ta izvir je primerjal s studencem, h kateremu se je treba skloniti. 

Ob koncu jim je zaželel, da bi znali prepoznavati Božja znamenja v svojem življenju in zajemati iz studenca njegove milosti.

Po sveti maši je sledilo slavljenje, srečanje pa se je sklenilo s sproščenim druženjem.