Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Kako izbrati »ta prave« duhovne vaje?

Za vas piše:
Mojca Purger
Objava: 29. 05. 2022 / 00:30
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 28.05.2022 / 07:46
Ustavi predvajanje Nalaganje
Kako izbrati »ta prave« duhovne vaje?
Nekaj nasvetov, da se boste laže znašli med pestro ponudbo duhovnih vaj. FOTO: Tatjana Splichal

Kako izbrati »ta prave« duhovne vaje?

Seznam ponudbe duhovnih vaj je pester in odgovarja na različne potrebe: nekateri na duhovnih vajah iščejo umik in tišino, drugi sproščeno druženje, tretji nova spoznanja.

Izbirate lahko med različnimi programi za otroke, mlade, družine in odrasle. Da se boste med ponujenimi duhovnimi vajami laže odločili, smo za nasvet povprašali nekaj ljudi, ki imajo bogate izkušnje z duhovnimi vajami.

Kam poslati svojega otroka?

Morda je najteže izbrati duhovne vaje za otroke, še zlasti, če z duhovnimi vajami za otroke nimamo še nobenih izkušenj. Sonja Topler, katehistinja in mama štirih otrok, ki je tudi vodja skupnosti katehistinj in katehistov v Mariborski nadškofiji, svetuje: »Skupaj z otrokom poiščite tiste duhovne vaje, ki bodo njega in vašo družino najbolj osrečile. Kako to vemo? Pustite Svetemu Duhu, da deluje, prosite ga in razločujte, kaj je dobro in prav. Osmislite pomen duhovnih vaj ter otroka ne silite in mu ne vsiljujte svojega prepričanja. Idealno je, če ima otrok prijatelja ali vrstnika, ki mu lahko posreduje svoje izkušnje.«

Sonja Topler, katehistinja. FOTO: Osebni arhiv

Pravi, da starši svoje otroke najbolje poznajo. Naj tudi pri izbiri duhovnih vaj upoštevajo otrokove želje in strahove, poglobijo pa naj se tudi v program duhovnih vaj – ali je samo sproščen ali je tudi zahteven. Meni, da je potrebno oboje. »Kot mama bi si odgovorila na ključno vprašanje: Ali je na duhovnih vajah, kamor pošiljam svojega otroka, prostor za Boga?« Program, ki bi bil predstavljen samo kot zabavljiv, je sicer mikaven, toda duše vaših otrok bo pustil prazne.

»Starši boste za dobro svojih otrok veliko naredili že s tem, da boste od vsega začetka zaupali v program in voditelje duhovnih vaj. Zaupajte pa tudi svojim otrokom. Naj čutijo, da jih imate radi in da jim želite najboljše. Skupaj z njimi sprejmite izziv in priložnost za osebno rast,« je dejala.

O zahtevnosti duhovnih vaj za mladino

Primož Lisjak vodi duhovne vaje za mlade v okviru Skupnosti Emanuel. Tudi on je opozoril, da so nekateri programi v resnici bolj počitnice kot duhovne vaje, kar postane problem, če mladi to pomešajo in mislijo, da so bili na duhovnih vajah, ker so bili na primer z župnikom na morju.

Primož Lisjak, vodi duhovne vaje za mlade. FOTO: Osebni arhiv

Povedal je, da je na tedne duhovnosti sam začel hoditi pri 12 letih, tako da ima danes res že bogate izkušnje z različnimi ponudbami. Kdaj je bil nad duhovnimi vajami tudi razočaran, saj si je za svojo duhovnost želel vedno več. »V najstniških letih sem na področju odnosa z Bogom ogromno dobil na duhovnih vajah v Stržišču. Je pa res, da so se teme vsako leto spreminjale, program pa je ostajal na enaki ravni. Ker je bil del udeležencev vsakič nov, so se odpirala vedno ista vprašanja, na primer o spolnosti pred poroko. Duhovnike sem nagovarjal, naj naredijo duhovne vaje za kristjane, ki potrebujemo nekaj več,« je povedal.

Njegov pristop do mladih je resen: »Z mladimi je treba delati, kot da so starejši, kot so v resnici. Pogosto z njimi delamo, kot da so otroci, ki si želijo samo druženje in zabavo, v resnici pa mladi želijo več resnosti.« 

K njemu prihajajo mladi z vseh vetrov: iz zelo vernih družin, iz tradicionalno vernih družin in celo mladi iz nevernih družin. »Najstniki potrebujejo resnost, ampak nihče jim ne postavi visokih idealov, jih ne vodi konkretno po poti svetosti.« 

Za mlade ima čez leto zoom predavanja o temeljih vere in vikend odmike, poleti pa vodi duhovne vaje, kjer ne manjka časa pred Najsvetejšim, tišine in premišljevanja Božje besede. »V Cerkvi imamo mistiko, in če mladim ne damo izkušnje živega Boga, da oni prepoznajo, da se pri obhajilu nekaj zgodi, je vse brez veze. Ko pa to spoznajo, ko doživijo Božji dotik, so za vero pripravljeni narediti kar koli.«

Mladim Primož svetuje, naj izberejo duhovne vaje, kjer je v programu vsakodnevna adoracija. Če to ni zapisano v programu, naj se o tem pozanimajo. Velik poudarek daje tudi pomoči pri oblikovanju konkretnih odločitev, da se bodo mladi na koncu duhovnih vaj pripravljeni vrnili v vsakdanje življenje.

Za družine in odrasle – sprejetost in domačnost

S. Štefka Logar že desetletja vodi duhovne vaje za družine in odrasle v Logarski dolini. Kot je povedala, so duhovne vaje za družine bolj sproščene in zajemajo tudi druženje, medtem ko njene duhovne vaje za odrasle potekajo v tišini po ignacijanski metodi.

S. Štefka Logar. FOTO: Tatjana Splichal

Hkrati lahko v Dom duhovnih vaj sprejmejo deset družin, s. Štefka pa je povedala, da so njihovi poletni termini zasedeni že okrog velike noči. »Prepriča jih domačnost, povezanost duhovnega z razvedrilom. So kot doma, ob koncu tedna se počutijo kot ena družina,« je povedala. 

Dan pri njih je sproščen, pa vendar z veliko duhovne vsebine. Po jutranji telovadbi in zajtrku se starši in otroci ločijo. Otroci imajo duhovni program, prilagojen njim, staršem pa v pol ure voditelj duhovnih vaj razloži neko temo, običajno gre za družinska vprašanja, nato se zakonca umakneta vsak zase v tišino. 

»Da vidita, kako Bog deluje v njunem zakonu,« je razložila s. Štefka. Celoten dan je nato v znamenju te teme, ne manjka pa niti časa za počitek in občudovanje čudovite Logarske doline.

Osebno povabilo šteje največ

Na vprašanje, kako torej izbrati »ta prave« duhovne vaje, je s. Štefka odgovorila z anekdoto. Pred kratkim je nekaj časa preživela v bolnišnici, saj je imela vnetje žolčnika. Pater ji je prinesel obhajilo, vendar je imel nekaj težav, da je sploh prišel na njen oddelek, tako da se je po vsem oddelku razvedelo, da prihaja. 

»Bolnicam sem povedala, da sem sestra, kaj delam in da vodim duhovne vaje za družine in odrasle v tišini. One so mi povedale svoje zgodbe. Nekatere so rekle, da so po svoje verne, a ne hodijo več v cerkev … Vsaka je imela za sabo veliko preizkušenj. Rekla sem jim, da bi bilo tudi zanje dobro, da bi prišle, in bile so kar navdušene. Mislim, da je kakšna opravila tudi življenjsko spoved.« S. Štefka pove še kar nekaj takšnih zgodb, ko je marsikoga mimogrede spodbudila, naj si spet vzame čas za Boga. Osebno vabilo je res najbolj učinkovito.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (21/2022).

Nalaganje
Nazaj na vrh