Knjiga je namreč ciklus ljubezenskih pesmi, ki imajo v glavnem obliko dialoga med moškim in žensko in je ravno zato vzbujala številne dvome, ali sploh spada v sveto literaturo. Je poezija, ki govori sama po sebi, in sicer človeku, ki je človek samo zaradi ljubezni – ali pa to ni. Skozi plejado raznovrstnih simbolov prek rastlin, živali, okusov, barv in vonjev nam želi govoriti o ljubezni kot neskončnem človekovem hrepenenju in njegovi edini mogoči izpolnitvi.

O avtorju:

Marko Rijavec (1982) je duhovnik, pesnik, magister biblicne teologije in avtor vec knjižnih izdaj. V duhovnika je bil posvecen leta 2007 v Novi Gorici; po kaplanskem delu v Novi Gorici in Idriji ter sodelovanju v dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava je med leti 2015-2018 študiral biblicno teologijo na Univerzi Gregoriana v Rimu. Od leta 2018 vodi župnijo v Idriji. Svoja duhovna in literarna iskanja je doslej ubesedil v pesniški zbirki Dimenzije maja (2011), v romarskih razmišljanjih Camino, pot, ki se zacne na koncu (2021), v biblicnem premišljevanju Veselite se v Gospodu: razlaga Pisma Filipljanom (2023) ter v zbirki nagovorov Špranje do svetlobe (2024), kjer skozi špranje besede proseva luč evangelija.

Odlomek iz knjige:

Tako namreč hvalnica, ki opeva človeško ljubezen,

postane hkrati tudi simbol oz. več kot simbol, uresničitev,

aplikacija ljubezni Boga v človeške odnose. Saj

je vendar človek najbolj človek, ko ljubi; in je najbolj

podoben Bogu, ko je v polnosti človek, torej ko ljubi.

Ne zgolj na duhovni ali duševni, temveč tudi na

telesni ravni. V ljubezni, tudi v strastni ljubezni, se

namreč v človeku vzbuja hrepenenje biti tak, kot je do

človeka Bog: darovati vse, tudi svoje telo, za drugega.