V sproščenem pogovoru za oddajo Reflektor je Andreja Poljanec razkrila marsikaj o svojem odraščanju v veliki družini, o družini s petimi otroki, ki jo imata z možem Andražem, ter o tem, kako ob vseh obveznostih poskrbi zase.

Odraščanje v družini, ki ljubi Boga in glasbo

Andreja je odraščala kot druga izmed šestih otrok. Njeno otroštvo je bilo v znamenju igre med številnimi blokovskimi otroki ter, pa tudi doma ni bilo nikoli dolgčas. »Najmlajša sestra je od mene mlajša kar 15 let. Ko sem jo čuvala in se z njo v kengurujčku sprehajala naokrog, sem bila kar važna, če je kdo mislil, da je to moj otrok,« se nasmeji.

Andreja Poljanec je že vse življenje Ljubljančanka. FOTO: Siniša Kanižaj

Staršema, ki sta bila zasidrana v veri, je hvaležna, da so vsi »rastli gor« v tesni povezanosti z glasbo. Družina Sečnik je bila takrat kar poznana, nastopali so na prireditvah Družina poje in tudi drugod po Sloveniji, skupaj so nastopili kar 101-krat. Da glasba ostaja v genskem zapisu družine, dokazuje dejstvo, da sta dve njeni sestri akademski glasbenici, en brat pa se preživlja z zabavno glasbo. Poleg Andrejinega moža, ki je tudi glasbenik, se vseh njunih pet otrok profesionalno ukvarja z glasbo, pa tudi številni nečaki in nečakinje. Še posebej pa izpostavi povezanost med brati in sestrami, ki se čuti tudi sedaj, ko imajo svoje družine.

Vzgoja v teoriji in praksi

Tudi sama je imela željo po veliki družini, v pogovoru je razkrila, katera je bila njena magična številka otrok, s katero se je prikupila tudi Andražu, svojemu možu. Skupaj imata pet otrok, danes pa sta tudi že babica in dedek oz. »babka« in »dedko«, kot sta se poimenovala. 

V pogovoru smo se dotaknili tudi vzgoje, kako je strokovnjakinja na tem področju vzgajala svoje otroke.  »To, da me odnosi zanimajo tudi strokovno, mi je zelo pomagalo pri vzgoji. S tem bi se strinjal tudi moj mož. Po eni strani sem sledila in študirala vse novosti na področju psihologije, razvoja možganov in podobno, po drugi sem v praksi videla, kako nekaj doseči na področju vzgoje lastnih otrok. Z možem sva vedno vzgajala enotno in predano. Ko sem si želela otroke vzgajati nekoliko drugače, kot so bile tega vajene prejšnje generacije, sem imela njegovo polno podporo. Stavila sva na odnose namesto na pravila in kazni. To je obrodilo sadove, Bogu hvala.«

Kot stara starša sta se Andreja in njen mož poimenovala »babka« in »dedko«. FOTO: Siniša Kanižaj

Navdušuje jo vse, kar počne

Kako zelo je navdušena nad vsem, kar počne, je razkrila tudi s svojo sijočo in nasmejano energijo. Poudarila je, da ima srečo, da je njena služba tudi njen hobi. »Zame služba ni ločena od življenja, pač pa je del njega. Tudi v tem je verjetno razlog, da mi stvari, ki se jih lotim, dobro grejo.« 

Je pa večkrat naglasila, da se je vedno doživljala kot neke vrste upornico. »V smislu, da nisem naredila nečesa, če tega nisem hotela. Sploh kot najstnici in mladostnici se mi je zdelo najbolj trapasto v življenju ubogati na besedo. Bi rekla, da je zame to milost. Ker brez te moči, energičnosti, ne moreš tvegati, da se boš zase postavljal in boril.«

Tek, kolesarjenje, pohodništvo ... z družino so vedno našli način za skupno rekreacijo. FOTO: Siniša Kanižaj 

Svojo energijo rada usmerja tudi v šport. V kakšnem obdobju je tek, ki je zanjo vir pomiritve, združevala z molitvijo in meditacijo, sploh v zahtevnih obdobjih odraščanja otrok, najstništvu in to tudi še vedno počne. Ko so bili otroci majhni, sta z možem vedno našla način, da so se vsi skupaj rekreirali, poleg tega pa si je še vsak od njiju lahko vzel nekaj časa zase za kolesarjenje, tek … »Moj mož je zagledan v gore, v občudovanje Božjega stvarstva in pomirjanje skozi trenutke v naravi. On ima velike zasluge za to, da smo bili z otroki ogromno v naravi.«