Naši gostje so bili: Eva Logar ima brata dvojčka, starejši sestri dvojčici in še starejšega brata; Klemen Kavčič je eden izmed četverčkov; Aljaž Smolič prihaja iz družine z osmimi brati in sestrami.

Povezani od prvega trenutka

Za sorojence rečemo, da smo povezani od rojstva dalje, a pri dvojčkih (in četverčkih tudi) se ta vez začne tkati že v maternici. Eva, ki ima tri starejše brate in sestre ter brata dvojčka, je priznala, da je najbolj povezana prav s slednjim: »Kar je čisto logično, saj sva isto stara in si deliva probleme, s katerimi se srečujeva. Z njim sem lahko veliko bolj odkrita.« Med dvojčki se pogosto vzpostavi zaupanje, ki presega običajno sorojensko bližino. V veliki družini ne moreš imeti z vsemi enakega odnosa, je dejala. Odnosi so odvisni od značajev, starosti in skupnega časa.

Eva ima brata dvojčka, sicer pa tudi dve starejši sestri dvojčici in brata (ki nima dvojčka/dvojčice). FOTO: Siniša Kanižaj

Klemen, eden izmed četverčkov, si življenja brez sorojencev sploh ne zna predstavljati. »Težko rečem, kako je, ko niso štirje naenkrat. Jaz sem že navajen, da smo bili štirje že od začetka. Nikoli ni bilo dolgčas.« Otroštvo opisuje kot zelo živahno, polno skupne igre, a tudi prepirov in tekmovalnosti. »Kakor smo se kregali, smo bili tudi povezani,« pove. Konflikti so bili del vsakdana, a se niso zavlekli. »Večkrat je prišlo do solz zaradi besed kot zaradi udarcev, ampak na koncu je bilo vedno vse v redu,« se spominja. Eden izmed izzivov odraščanja je bilo šolsko okolje. Ker so bili vsi štirje sošolci, so se primerjave skoraj same ponujale. »Ko smo bili mlajši, se mi zdi, da smo včasih kar tekmovali za pozornost staršev. Sploh pri ocenah.« 

Danes Klemen priznava, da so ga prav te izkušnje naučile razumevanja, da uspeh enega ne pomeni poraza drugega. Iz bratskega rivalstva so se sčasoma razvili medsebojna podpora, solidarnost in občutek, da v življenju niso tekmeci, ampak zavezniki.

Šola odgovornosti in različnosti

Aljaž prihaja iz zelo številčne družine in razlika med najstarejšim in najmlajšim otrokom je kar petindvajset let, zato družino opisuje kot dve manjši skupini. »Jaz sem našo družino doživljal kot dve manjši družini. Najprej štirje starejši otroci in potem nas pet otrok.« Odgovornosti se tako naučiš zelo zgodaj. »Pri tako veliki družini se zelo pozna, da moraš skrbeti za mlajše, pomagati staršem. Najstarejši mora prej postati odgovoren. Ne razmišljaš samo o sebi.« A ob vsem tem Aljaž poudari tudi občutek varnosti, ki ga daje velika družina. »Če imaš slab dan ali si jezen na enega brata ali sestro, imaš še vedno druge. Nikoli nisi čisto sam.« Sorojenci so pogosto tisti, s katerimi se najprej govorimo o lastnih skrbeh in vprašanjih, še preden jih znamo izraziti pred starši. Tako se v teh odnosih postopoma gradi občutek pripadnosti in zavedanje, da v družini nisi sam.

Aljaž pravi, da se v veliki družini hitreje učiš odgovornosti. FOTO: Siniša Kanižaj

Posebno mesto ima vprašanje, kako družinsko okolje vpliva na posameznika. Eva to pove zelo preprosto iz lastne izkušnje: »Velika družina te nauči živeti v različnosti. Ne moreš spremeniti enega, ne moreš spremeniti mnenja nekoga drugega. Lahko ga sprejmeš in rečeš: okej, ti si tak, jaz sem taka.« Prav sprejemanje razlik in učenje sobivanja z njimi sogovorniki prepoznavajo kot eno največjih daril bratskih in sestrskih odnosov. Naučijo nas potrpežljivosti, prilagajanja in zavedanja, da bližina ne pomeni, da so vsi enaki, temveč prostor za rast vsakega posameznika.

Zapostavljenost, primerjanje in iskanje svojega prostora

»V najstniških letih sem se počutila malo zapostavljeno,« pove Eva, ko pogovor teče o obdobju odraščanja, v katerem se odnosi v družini pogosto precej spreminjajo. Prav v najstništvu se je začela bolj zavedati svoje vloge v družini in razlik med brati in sestrami. V veliki družini pozornost ni vedno enakomerno razporejena, kar lahko pri posamezniku vzbudi občutek, da je kdaj spregledan. Ti občutki pa niso nujno povezani z namero staršev, temveč z okoliščinami, v katerih vsak otrok na svoj način poskuša najti svoj prostor.

O primerjanju pa povedo, da se dogaja predvsem v šoli in širšem okolju. Ko učitelji že poznajo starejše sorojence, se pričakovanja hitro prenesejo na mlajše. Želijo si, da bi drugi razumeli, da je vsak svoja oseba in ne samo kopija brata ali sestre. Iskanje lastne poti in identitete je tako eden od izzivov odraščanja v veliki družini. 

Z gosti v studiu se je pogovarjala Gaja Gregorčič. FOTO: Siniša Kanižaj

Vera, vzgoja in skupne vrednote

Pomembno vlogo pri oblikovanju odnosov ima tudi vzgoja. Klemen poudari pomen jasnih meja in skupnih vrednot. »Pri nas je bilo vedno jasno, da je družina na prvem mestu, tudi če se ne razumemo vedno.«

Aljaž ob tem izpostavi pomembno vlogo vere v družinskem življenju. Hvaležen je, da so ga starši vzgajali na temeljih vere: »Vzgoja v veri nam je pomagala razumeti, da nisi sam in da se moraš prilagoditi tudi drugim. Včasih moraš kakšen svoj načrt spremeniti zaradi drugega.« To mu pomaga pri vsakodnevnih izzivih življenja izven družinskih zidov. Eva pa doda, da odnosi niso samoumevni. »Zdi se mi zelo pomembno, da si vzamemo čas za družino, ker se odnosi gradijo prav s tem, da se poslušamo.«

Klemen si rojstni dan deli z dvema bratoma in sestro. FOTO: Siniša Kanižaj

Ko sorojenci odrastejo

Kaj se pa zgodi med brati in sestrami, ko niso več otroci, ko prerastejo šolske copate in počasi odrastejo, se odselijo in si ustvarijo svoje družine? Eva, Klemen in Aljaž ugotavljajo, da se odnosi takrat pogosto umirijo. Tekmovalnost in vsakodnevni konflikti se zmanjšajo, več prostora pa dobita razumevanje in spoštovanje, se pa pojavijo nove preizkušnje. 

Aljaž pove, da se je z nekaterimi sorojenci prav v odraslosti najbolj zbližal. Ko ni več vsakodnevnega sobivanja, odnosi postanejo bolj zavestni. Stiki niso več samoumevni, temveč načrtovani, kar jim pogosto daje večjo težo. Ob tem se pokaže, kako pomembno je, da so bili temelji odnosa postavljeni že v otroštvu. 

Sorojenci v odraslosti so pogosto tisti, ki poznajo našo preteklost, družinsko zgodovino in skupne izkušnje. Prav zaradi tega lahko ponujajo razumevanje, ki ga drugi odnosi ne morejo vedno dati in so prav zaradi tega posebni. 

FOTO: Siniša Kanižaj

Bi sami imeli veliko družino?

Zanimalo nas je tudi, ali bi tudi sami imeli več otrok. Aljaž si želi več kot enega, ne pa nujno tako velike družine, kot jo imata njegova starša. Čeprav mu je velika družina veliko dala, se zaveda odgovornosti in zahtevnosti, ki jih takšna odločitev prinaša. Tudi Eva si ne želi edinca, saj se ji zdi pomembno, da ima otrok vsaj enega sorojenca. Poudari, da prav odnosi med brati in sestrami omogočajo učenje sobivanja in sprejemanja razlik. Klemen je priznal, da je bil v otroštvu kakšen trenutek, ko si je zaželel, da bi bil edinec. Danes se mu misel, da bi bil brez sorojencev, ne zdi nič privlačna. Si pa težko predstavlja, da bi imel četverčke. Vsi se strinjajo, da bratje in sestre prinesejo dragocene odnose in ostajajo med najbolj tesnimi prijatelji.

Odnosi, ki se spreminjajo, a ostajajo

Ko razmišljajo o prihodnosti, se gostje zavedajo, da se bodo odnosi s sorojenci spreminjali. Skupno življenje bo zamenjala razdalja. »Kot otrok sem si včasih želel biti edinec, zdaj pa sploh ne več. Zdaj si tega ne predstavljam,« pravi Klemen, ko govori o tem, kako se je njegov pogled s časom spremenil. Danes se mu zdi misel na življenje brez sorojencev tuja in prav nič privlačna. Tudi Evi in Aljažu se zdi, da so bratje in sestre v njuna življenja prinesli nekaj posebnega in dragocenega, česar ne bi menjala. 

Sorojencev si ne izbiramo, nas pa zelo zaznamujejo. Prav ob njih se učimo prvih korakov v odnose, ki jih kasneje prenašamo v prijateljstva, partnerstva in lastne družine. Morda prav zato ostajajo eden najtrdnejših temeljev našega sveta.