Danes obhajamo god svetega Jakoba Starejšega, apostola, ki ga mnogi poznajo tudi po znameniti romarski poti do Santiaga de Compostele, t.i. caminu. Za vse, ki so se že kdaj podali na pot po stopinjah sv. Jakoba, je školjka pokrovača zelo dobrodošel prizor. To je namreč znamenje, ki romarje vodi proti končnemu cilju, pogosto pa ga nosijo tudi verniki, ki so se odločili za to zahtevno pot.



Pokrovačo lahko vidimo tudi na srednjeveških upodobitvah sv. Jakoba Starejšega in tedanjih romarjev. Gre za starodavni simbol, ki ga danes povezujemo predvsem s caminom, pa tudi s krščanskimi romanji na splošno.

In zakaj je tako? Kako je školjka pokrovača postala simbol krščanskih romarjev?

Delno gotovo zaradi določenih legend glede prihoda posmrtnih ostankov sv. Jakoba v Španijo. Ena izmed zgodb pripoveduje, da so po tem, ko so Jakoba leta 44 mučili v Jeruzalemu, njegovo truplo prepeljali v Španijo in ko je ladja prispela do obale, se je konj prestrašil in padel v morje. Tako konj kot jezdec sta bila čudežno rešena, iz vode pa sta se prikazala prekrita s školjkami pokrovačami.

Malce bolj »priročno« pa je dejstvo, da pokrovače v večjih količinah najdemo na obali Galicije, v bližini grobnice, kjer počivajo posmrtni ostanki sv. Jakoba. Za srednjeveške romarje je bila pot do Compostele običajno izpolnitev pokore, ki so jo prejeli od duhovnika. Da bi dokazali, da so v resnici dosegli cilj svojega romanja, so morali duhovniku prinesti »spominek«, značilen za tisto območje. S časom so romarji začeli prinašati pokrovače, ki so jih našli na obali v bližini Compostele, in jih duhovnikom izročali kot dokaz za opravljeno pot.

Sprva so morali romarji, ki so želeli priti do pokrovače, nadaljevati pot iz Compostele do Finisterra, toda že v 12. stoletju so trgovci ugotovili, da jim školjke lahko prinesejo dober zaslužek in so jih začeli prodajati v bližini stolnice. Poleg spominka na romanje so pokrovače uporabljali tudi kot sklede za hrano in vodo.

Od neposredne povezave s caminom dalje pa je pokrovača kasneje postala splošni simbol za romanje. Uporabljali so jo kot znamenje krščanskega romanja proti nebesom, povezano z novozaveznim odlomkom iz Pisma Hebrejcem, ki pravi, da smo »na zemlji tujci in priseljenci« (Heb 11,13). Katekizem še podrobneje opisuje, kako nas »romanja spominjajo na naše zemeljsko potovanje proti nebesom. To so po izročilu pomembni časi za obnavljanje molitve. Božjepotna svetišča so za romarje, ki zase iščejo živih virov, izjemni kraji, da kot Cerkev živijo oblike krščanske molitve« (KKC 2691).

Z mislijo na to so pokrovačo uporabljali tudi pri podeljevanju zakramenta svetega krsta. Izkazala se je ne le kot uporabni pripomoček za zlivanje vode po novokrščencih, ampak je obenem predstavljala simbolnost romanja. Krst je začetek krščanskega romanja in ko duhovnik uporabi školjko, da otrokovo glavo oblije z vodo, ga s tem pospremi na njegovo romanje proti nebesom. Zato pokrovačo pogosto vidimo na umetniških upodobitvah v krstilnicah ali na krstilnih kamnih.

Školjka pokrovača je starodavni krščanski simbol z dolgo in bogato zgodovino.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia / splet