Razstava z naslovom »Tolkien: človek, profesor, pisatelj«, ki se zapira 11. februarja, je po navedbah spletnega portala CNA posvečena različnim obdobjem življenja angleškega pisatelja Johna Ronalda Reuela Tolkiena, čigar književna dela so prežeta s katoliškimi elementi.

Edino zdravilo za usihajočo ali medlo vero je sveto obhajilo.

Kot je navedeno na razstavi, se ustvarjalna dejavnost Tolkiena, ki je zapisal, da je »edino zdravilo za usihajočo ali medlo vero sveto obhajilo«, ne bi mogla razviti brez njegovega sodelovanja s tako imenovanimi »Inklingi«, neformalno debatno skupino pisateljev in akademikov, povezanih z Univerzo v Oxfordu, ki so se srečevali v 30. in 40. letih 20. stoletja. Člani te skupine so bili nekateri pomembni razumniki tistega časa, kot sta bila Owen Barfield in Charles Williams. Oseba, s katero je Tolkien razvil tesno prijateljstvo, pa je bil C. S. Lewis, avtor »Zgodb iz Narnije«, ki je v mladosti globoko zavračal krščanstvo.

Razstava v Rimu je na ogled do 11. februarja. FOTO: lagallerianazionale.com

Tolkien in Lewis sta se pogosto srečevala v pivnici in razpravljala o globokih vidikih svojih poklicnih in umetniških skrbi. Pogosto sta se srečevala tudi v Lewisovem kabinetu na Magdalen College v Oxfordu, kjer sta se dolge ure pogovarjala o književnosti in veri.

Med enim od teh skupnih druženj na območju Magdalen College se je Lewis po burnem sporu s prijateljem in sodobnikom spreobrnil v krščanstvo. Tema pogovora je bila narava in funkcija zgodb, do katerih sta oba čutila veliko strast. Po eni strani je Lewis trdil, da miti »niso nič drugega kot lepe laži«, medtem ko je Tolkien trdil, da so »nepopolna, toda plemenita in lepa oblika, s katero ljudje razlagajo univerzalno resnico«.

Tolkien je bil prepričan, da je človekova ustvarjalnost velik Božji dar, v katerem se odraža in širi ista Njegova ustvarjalna moč skozi zgodovino.

To sta bili za Tolkiena osrednji vprašanji, temelj njegovega književnega dela in njegovega prepričanja, da je človekova ustvarjalnost velik Božji dar, v katerem se odraža in širi ista Njegova ustvarjalna moč skozi zgodovino.

V mladosti se je imel avtor »Zgodb iz Narnije« za razumskega ateista, leta 1929 pa je spoznal, da Bog v resnici obstaja. Dve leti pozneje se je zaradi vpliva svojega sodobnika spreobrnil v krščanstvo in postal anglikanec, ne pa katoličan, kar bi bilo njegovemu velikemu prijatelju Tolkienu bolj po volji.