Kako mlade odlepiti od zaslonov?

Že kdor je bil včeraj mlad, težko razume današnjo mladino. Kaj šele odrasli. Tako hitro se spreminja svet mladih. Mladi so tisti, ki najbolj absorbirajo družbeno klimo in če jih želiš razumeti, moraš biti neprestano v koraku s časom. Tako trdi salezijanec Gašper Otrin, ravnatelj dijaškega doma Janeza Boska v Želimljah z več kotleti izkušenj dela z mladostniki, temelječimi na letih študija pastoralne teologije, družinske mediacije in geštalt pedagogike. Katere so po vaših opažanjih najpogostejše stiske današnjih mladostnikov? Eno je, kar čutiš in s čimer se srečuješ pri mladih, drugo so družbeni vzorci, statistike, raziskave globalne slike mladih. V raziskavi Mladina 2024 je kar 22 odstotkov mladih izrazilo, da ne vidijo smisla življenja. To je ogromna številka. Vsi imajo možnost šolanja, karierno perspektivo in dokaj normalne družinske odnose, a nimajo življenjske perspektive. To je alarmantno. Tudi ko govorim z mladimi, jih bolj kot prihodnost tare »tukaj in zdaj« – šola, družinske razmere, prijateljstva, ljubezen … Čedalje bolj jim vsakdan polni pametni telefon. S kakšnimi težavami pa potrkajo na vaša vrata? Zelo različno. Zelo so obremenjeni s šolo – zakaj se je treba učiti, kaj bom to potreboval v življenju? Zakaj moramo glave polniti z vsemi temi informacijami, če imamo ChatGPT, svet zunaj pa je povsem drugačen? Tu imajo deloma prav. Dejstvo je, da je naš šolski sistem vsebinsko in tudi sicer neprilagojen sodobnemu mlademu človeku. Poleg učnih težav jih skrbijo tudi odnosi. Oni odnose najprej gradijo na spletu, virtualno, šele nato v realnem življenju. To so novodobne stiske, ki jih prej nismo poznali. Potem so tudi težave v družinah, kjer se mladostnikom zdi, da niso slišani, da se jih tretira kot majhne otroke, čeprav so že sposobni veliko stvari narediti tudi sami. Starši jih morajo sprejeti v njihovi odraslosti in jim dati primerno legitimnost. Kako pomembna je vloga družine v življenju mladostnika? V Svetem pismu piše: hiša, zgrajena na skali, bo obstala tudi v neurju. Tako je tudi z otrokom in mladostnikom – če bo imel trdne temelje, dobro vzgojo, zdrave odnose v družini, potem je majhna verjetnost, da bi toliko zašel, da zanj ni možnosti vrnitve. Včasih je starše strah, ko otrok zaide v kakšno slabo družbo ali ne hodi toliko v cerkev. A če so mu z vzgojo dali dobro popotnico, je ta skrb odveč. V naravi mladih je, da morajo zavrniti vse, kar so jim dali starši, se osamosvojiti in se postaviti na svoje noge ter potem sami sprejeti te vrednote za svoje in jih ponotranjiti. Otroci, ki so odrasli v stabilni družini z zdravimi odnosi, imajo boljše izhodišče. Drugače je, če so se stvari zalomile, ko pride do ločitve, če je kateri od staršev dejansko ali čustveno odtujen ali odsoten. Razbitih družin ni malo. Kako na vedenje in počutje mladostnikov vplivajo ločitve? Mladi znajo zelo dobro skrivati, prikrivati in potlačiti svoja občutja. Tudi vzgojitelji, ki smo dnevno z njimi, včasih kakšne stvari ne opazimo takoj. To se potem lahko izrazi v slabem učnem uspehu, nespečnosti, anksioznosti ali depresiji. Šele ko stvari postanejo očitne, jih lahko naslavljaš. Največkrat svoje stiske rešujejo s prijatelji, a ti še niso dovolj zreli in izkušeni, da bi jim lahko pomagali. Lahko pa jim stojijo ob strani. Kako se približati najstniku, kako pridobiti njegovo zaupanje? Mladostniki se težko odprejo. Ne čutijo potrebe, da bi, sploh staršem, razlagali stvari. Treba je izkoristiti trenutke, ko imajo naval odprtosti. Takrat so sposobni pripovedovati. Vsekakor pa ne v njih siliti, ker se bodo še bolj umikali in zapirali. Zelo dobro izhodišče za pogovor imajo vzgojitelji v dijaškem domu. Ti so jim običajno po letih in komunikaciji zelo blizu. Pri njih in tudi pri sebi vidim, ko so vrata pisarne odprta, kako nekateri kar pridejo in sami od sebe razlagajo, tudi o stvareh, za katere bi bilo bolje, da jih ne bi vedel. Najbrž zato, ker ne čutijo pritiska, da jih kdo zaslišuje ali od njih pričakuje informacije. Kakšen pristop ste sami uporabljali kot vzgojitelj? Biti jim blizu, hkrati ne biti oni, pa biti kot oni. To je velika umetnost v vzgoji. Moja izkušnja je, da je treba z mladimi početi tudi kaj norega – kaj sproščenega, šaljivega, česar mogoče ne bi pripisal redovniku, redovnici. Mladi namreč iščejo adrenalin in izzive; malo tipajo, kje so meje. Mislim, da malo te »akcije« manjka v Cerkvi. Priti jim blizu in hkrati ohraniti distanco, da še vseeno ohraniš avtoriteto, takrat ko je to potrebno. Pogosto pridejo mladi do mene s kakšno zelo hudo stisko, ko je tudi zame izziv, kaj sploh svetovati. Takrat se potrudim, kolikor je v moji moči, da poskušam ponuditi in poiskati pomoč. Ni pa vse v naši moči. Starše običajno skrbi alkohol, droge, prezgodnja spolnost … Kaj jim svetujete? Sam bi temu dodal še telefone. Dostikrat se zdi, da ne spadajo v isto skupino, a menim, da spadajo v isto kategorijo. Pasivnost mladih se odraža tudi v tem, da so mladi danes manj »žurerski«, manj popivajo, manj je razbijanja in pretepanja po ulicah. Danes se vse dogaja na telefonih in to je povečalo njihove stiske. Po letu 2010 opažamo porast anksioznosti, depresij, osebnostnih motenj, kar je neposredno povezano s telefoni, ki jih vlečejo iz realnega okolja. Otroci v povprečju 4 do 5 ur preživijo na telefonih, srednješolci še več, pogosto več kot so starši v službah. Telefoni dejansko oblikujejo razvoj, mentaliteto, odnose, vrednote mladega človeka danes. In številni njihovi strahovi, npr. pred fizičnim in psihičnim nasiljem, dogajanjem v družbi, njihove tesnobe, so povezane prav s tem. Kaj je alternativa temu? Kaj jim ponuditi, kako jih odvrniti od telefonov? Avantura. Mladi iščejo nekaj, kar jih bo vzdramilo, jim vzbudilo adrenalin, jih spodbudilo, jih prestavilo v pogon. Želimo jih spraviti ven, lahko je to skrb za domačo žival, šport, plezanje, planinstvo, taborniki … vse, kar je povezano z naravo, ki blagodejno vpliva na možgane. Ko smo mi mlade peljali v Kazahstan na poletni misijon, kjer so delali z revnimi, in na delovno akcijo v Bosno, nobenemu ni prišlo na misel, da bi takrat svoj čas preživel na telefonu. Potrebujejo akcijo in takrat ne pogrešajo telefona. Izklopiti jih iz telefona, da jih lahko priklopimo na kaj drugega, pa je zelo težko. Zavedati se moramo, da oni nimajo samo enega telefona. Učitelju dajo enega, v nahrbtniku imajo še dva. Sicer stara, a to še dela. Sploh v osnovni šoli je treba čas, ki ga preživijo na telefonih, zelo regulirati. Velik izziv je, kako se s tem spopadati kot starši, kot vzgojne ustanove, kot družba. Kako regulirati, kako postaviti pravila igre? Čaka nas še veliko dela. Velikokrat tudi starši dajemo slab zgled … Čestitke! To je to. Starši so tukaj prvi, ki dajejo zgled in postavljajo omejitve in pravila, kdaj se in kdaj se ne uporablja telefona. Starši, ki bodo mladostniku prepovedali piti, sami pa bodo veliko pili, so slab zgled. Tako je tudi pri telefonu in vsem drugem. Na koliko časa bi vi srednješolcem omejili zaslone? Predvsem je treba postaviti racionalna pravila igre, na katera bodo mladostniki pristali. Oni se namreč zavedajo, da telefoni so problem. To slišim tudi pri spovedi. Nimajo pa moči, da bi kaj spremenili, da bi bili manj na telefonih. Tukaj jim moramo pomagati s pogovorom, morda podpisati kakšen dogovor, postaviti pravila. Zelo pomaga, če se celoten tim skuša konstruktivno lotiti stvari, torej starši, vzgojitelji, pedagogi, razrednik, ravnatelj. In kako starši sodelujejo? To je še eno veliko področje. Danes smo se nagnili v smer, ko se morajo pred starši zagovarjati celo učitelji in ravnatelji. Mnogi učitelji ne upajo ukrepati, niti ko gre za zelo težke družinske situacije, ker se bojijo šikaniranja. Kredibilnost vzgojno-izobraževalnih ustanov in pedagoških delavcev se izgublja. Je že res, da starši poznajo svojega otroka, a morajo prisluhniti tudi strokovnemu mnenju pedagogov. Pogosto se namreč izkaže, da problem niso otroci, ampak starši. A kot dijaški dom in šola nimamo časa, da bi se posebej ukvarjali še s starši, čeprav bi bilo nujno. Včasih jim svetujemo terapijo – ker ko starši rešijo težavo, je rešen tudi otrok. A tisti, ki bi to potrebovali, tega pogosto ne slišijo. Tako lahko pomagamo le otroku, da ozavesti, da problemi niso njegovi, ampak izvirajo od drugje. To je dolga in trnova pot. Hvala Bogu za okolja, kot je pri nas v Želimljah, ki delajo na holistični vzgoji, ki sprejema otroka kot celoto in tudi družino v ozadju. Treba je iskati rešitve – če se predaš, je konec.

Kako mlade odlepiti od zaslonov?

Kako mlade odlepiti od zaslonov?

Katere so po vaših opažanjih najpogostejše stiske današnjih mladostnikov?

V ustavo zapisali dva spola

»Molit sem šla in sem dobila idejo«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.