Torek, 29. avgust: Mladi se učimo zaupanja v Božjo previdnost in njegovo vodenje

»Prekratki noči in trdim ležiščem navkljub smo se polni energije za nov dan prebudili v sončno jutro. Po zajtrku, ki smo ga pojedli v bivališčih, smo se z metrojem odpravili v cerkev sv. Tomaža na prvo slovensko katehezo. Ob prihodu v cerkev nas je pričakala glasba. Izvajal jo je jubilejni band, ki je nastal prav za to priložnost. Mlade romarje sta nagovorila tudi nadškof Alojzij Cvikl ter salezijanec dr. Miran Sajovic. Prvi je mladim izrekel dobrodošlico v svetoletnem mestu, drugi pa je v katehezi govoril o pomembnosti ljubezni do Boga in do bližnjega ter o miru in veselju, ki ju le-ta prinese. Nato sta skupaj odgovarjala na vprašanja, ki smo jima jih postavili mladi. Šlo je za res enkratno priložnost, saj ju je bilo možno anonimno vprašati karkoli, kar nas zanima glede vere in življenja, na svoja vprašanja pa smo dejansko dobili odgovore. Sledilo je prosto iskanje kosila - poskušali smo najti restavracije, v katerih ni bilo prevelike gneče in si na vrsto lahko prišel v sprejemljivem času. Skozi cel dan smo se tudi srečevali z mladimi z vsega sveta, s katerimi smo si tudi izmenjali darilca, ki smo jih dobili v romarskih paketih in predstavljajo vsako izmed držav. Ob 17. uri smo se slovenske skupine zbrale pred vhodom v Vatikan, da bi nam uspelo pravočasno priti na sveto mašo, ki se je začela dve uri kasneje. S premikanjem za par metrov vsakih 20 minut zaradi gneče v tem času nismo prišli dovolj daleč - le nekaterim je uspelo priti na Trg svetega Petra, ostali pa smo bili žal tik pred vhodom zaradi prenatrpanosti trga odslovljeni. Tisti srečneže, ki so se lahko udeležili svete maše, je po njej celo presenetil novi papež Leon XIV. Kljub precejšnjemu razočaranju sem sama ugotovila, da se na tem romanju učim potrpežljivosti in ponižnosti - ob čakanju v vrsti, za katero se zdi, da nima konca, ob “polžjem” premikanju na prostor, kjer se dogajajo skupne prireditve, ob nabito polni postaji za metro, na kateri ti je pred nosom odpeljalo že pet napolnjenih vlakov … 

Čakanje na metro. FOTO: Primož Padar

Večer se je nadaljeval s pohajkovanjem po nočnem Rimu, v katerem ne manjka različnih koncertov krščanske glasbe in drugih aktivnosti, sladkanjem z gelatom in večerjanjem, zaključil pa z iskanjem zadnjega metroja, na katerem je bil še kakšen prazen prostorček, ali pa avtobusa, ki je pravočasno prispel na postajo in nas varno pripeljal do prenočišča.« 

Sladkanje z gelatom. FOTO: Primož Padar 

Sreda, 30. avgust: Spoznala, zakaj se stropovi gotskih cerkva tako strmo vzpenjajo v višino

»Po današnjem zajtrku smo se odpravili do cerkve dvanajstih apostolov, v kateri so nadškof Cvikl ter vsi slovenski duhovniki obhajali sveto mašo v slovenščini. Posebna izkušnja je na tako posebnem mestu ter obdan s tako velikim številom svojih sonarodnjakov obhajati zakrament svete evharistije v lastnem jeziku. Po maši smo se razdelili v skupine, ki so se udeležile različnih vodenih ogledov mesta. Sama sem bila del skupine, ki je pod vodstvom Martina Zlobka spoznala krščansko umetnost v Rimu. 

Na vsakem koraku je mogoče spoznati nove ljudi. FOTO: Osebni arhiv Marjete Nahtigal

Obiskali smo več pomembnih cerkva, naš vodič pa nam je razlagal o njihovi zgodovini in umetnosti z vidika kristjanov. Res zanimivo je bilo izvedeti, s kakšnimi razlogi so umetniki vse od antike naprej slikali, kiparili, zidali na določen način. Med drugim sem izvedela, da se stropovi gotskih cerkva tako strmo vzpenjajo v višino, ker so si v tistem času ljudje želeli predstavljati, kako visoko od nas so nebesa in Bog. V nasprotju z njimi so baročni stropovi nižji in bolj ravni, saj so v času preobilja umetniki ljudem želeli Boga približati in jim pokazati, da so jim nebesa in svetniki blizu. To so prikazovali tudi slikarji s poslikavami stropov, na katere so naslikali odprta nebesa. Sledil je čas za kosilo, za katerega smo si po dolgem čakanju v vrsti privoščili tradicionalne italijanske jedi. Ker nam prejšnji dan ni uspelo obiskati trga in bazilike sv. Petra, smo se odločili, da poskusimo svojo srečo danes. Po presenetljivo kratkem čakanju v koloni nam je uspelo vstopiti skozi sveta vrata in si ogledati prečudovito baziliko ter v njej nekaj zmoliti. Hvaležni še za eno čudovito izkušnjo smo se nato odpravili na srečanje salezijanske mladine. Tam smo v družbi mladih z vsega sveta peli, plesali, slavili in molili. 

Eno izmed lepših izkušenj tega romanja sem doživela, ko sva s prijateljico hodili do drugih skupin ter jih spraševali, od kje prihajajo, oni pa so nama podpisali najini slovenski zastavi.

Res lepo je bilo za trenutek srečati toliko srečnih mladih ljudi s podobnimi vrednotami.« 

Slovenska zastava polna podpisov. FOTO: Osebni arhiv Marjete Nahtigal

Četrtek, 31. julij: Čuti se ponos in hvaležnost, da smo Slovenci

»Današnje jutro je minilo mirneje, saj smo imeli prosto dopoldne in zato vstali malo kasneje. S skupino prijateljev smo se nato z metrojem odpeljali do centra mesta, kjer smo si nato ogledali spomenik Vittoria Emmanuela II, rimski forum ter obiskali kolosej. 

Sprehod po večnem mestu. FOTO: Osebni arhiv Marjete Nahtigal 

Presenetilo nas je, da nas je ob prečkanju varnostnega pregleda ustavil varnostnik, ter zahteval, da slovenski zastavi, ki sva jih imeli s prijateljico privezani na nahrbtnike, vrževa v smeti ali pa zapustiva kolosej. Odšli sva ven, nato pa zastavi pospravili v nahrbtnike ter ponovno vstopili pri drugem vhodu. Čeprav zastav po besedah varnostnika zaradi nespoštovanja spomenika ne bi smeli imeti niti v nahrbtniku, nama je tokrat uspelo. Ob 16h smo imeli slovensko sveto mašo v cerkvi Santa Maria Maggiore, pred katero smo se zbrali že eno uro prej. Ta veličastna cerkev je v celotnem svetem letu dodeljena prav Slovencem. V cerkev smo vstopili skozi sveta vrata, kar nam je zaradi gneče do prave ure komaj uspelo, vendar je sveta maša, obhajana v našem jeziku in pri kateri smo peli slovenske pesmi, odtehtala čakanje. Med vsemi navzočimi je bilo čutiti ponos in hvaležnost, da smo Slovenci. 

Po maši se je kar nekaj romarjev odpravilo na približno 25 kilometrov dolgo romanje k sedmim cerkvam. Gre za starodaven svetoletni običaj, ki ga je verjetno opravilo na tisoče ljudi, med njimi tudi mnogo svetnikov. 

Sama se romanja nisem udeležila, mi je pa ena izmed sester povedala, da je šlo za zares čudovito izkušnjo. Pri vsaki cerkvi so se romarji ustavili, v odprte tudi vstopili, izvedeli pa so tudi kaj o življenju svetnika, kateremu je bila cerkev posvečena, ter o cerkvi sami. Domov so se vrnili v zgodnjih jutranjih urah, polni novega miru in hvaležnosti za prehojeno pot.« 

Petek, 1. avgust: spokorni dan z glasbenim zaključkom

Danes je bil za vse romarje jubilejnega srečanja mladih spokorni dan. Zjutraj smo imeli slovenski romarji v cerkvi sv. Tomaža Mora drugo skupno katehezo, ki jo je pripravil duhovnik Matevž Mehle. Govoril nam je o pomembnosti svete spovedi in milosti, ki jo z njo pridobiš. Pomembne so se mi zdele njegove besede, da je pri sveti spovedi duhovnik le posrednik, preko katerega Bog odpušča grehe. Nesmiselno je torej med “dobre” spovedi uvrščati le tiste, pri katerih smo se v duhovnikom dobro ujeli in smo na splošno imeli lepo izkušnjo.

Ne gre torej za to, da svoje grehe povemo duhovniku, pač pa, da jih preko posrednika priznamo Bogu.

Zdi se mi, da mnogo mladih preneha prejemati zakrament svete spovedi, ker jim izkušnja spovedi same po sebi ni najbolj prijetna. Hkrati pa pozabijo, da gre pravzaprav le za orodje, preko katerega svoje grehe osmislimo, jih na glas priznamo ter se jih pokesamo. Ne gre torej za to, da svoje grehe povemo duhovniku, pač pa, da jih preko posrednika priznamo Bogu.

Sledila je izpostavitev Najsvetejšega, ki smo ga slavili, ga prosili in se mu zahvaljevali z odlomki iz Svetega pisma, osebno molitvijo in petjem. Med katehezo, slavljenjem in sveto mašo, ki je sledila, je bila tudi možnost svete spovedi. Celotno dogajanje je z glasbo popestril jubilejni band. Svete maše se je udeležil tudi slovenski veleposlanik v Vatikanu mag. Franc But, ki nas je po njej tudi nagovoril.

Zadnji nakupi pred koncem tedna, ko se bodo mladi srečali s papežem. FOTO: osebni arhiv Marjete Nahtigal

Sledilo je še skupno slikanje, nato pa iskanje proste restavracije, kjer bi lahko kupili kosilo na romarske bone, ki jih je bilo potrebno porabiti do danes. Do večera smo nato pohajkovali po rimskih ulicah, v trgovinah porabili še zadnje bone, si nakupili spominkov, nekateri pa smo se udeležili tudi koncerta sodobne krščanske glasbe v centru Rima, na katerem je nastopal tudi svetovno znan ameriški avtor in pevec Matt Maher. Na poti domov smo si privoščili še gelato in spet prepozno odšli spat.

Sobota, 2. avgust: romanje proti Tor Vergati

Današnja noč je za nas minila zelo prehitro, saj smo vstali že malo po peti uri. Pospravili smo svojo prtljago, jo znesli na avtobus in se odpeljali v Cinecittà, kjer smo skupaj s salezijansko mladino s celega sveta obhajali sveto mašo. Po njej sta nas nagovorila predstojnik salezijancev Fabio Attard ter vrhovna mati FMA Chiara Cazzuola. Oprtani z nahrbtniki, napolnjenimi s hrano in pijačo ter oblačili za prihajajočo noč in naslednji dan, smo se nato peš odpravili proti Tor Vergati. Pot ni bila preveč dolga, je bila pa zaradi pripekajočega rimskega sonca vseeno precej naporna. Nekateri romarji so si jo krajšali s pesmijo in igranjem na bobne ter kitare. Zelo lepo se mi je zdelo, ko so nas med potjo večkrat ob cesti pričakale postaje, na katerih so nam izredno prijazni ljudje delili vodo in energijske ploščice. Ob cesti so bili včasih tudi postavljeni vodni škropilci, ob katerih smo se lahko malo osvežili. Kljub gneči smo napredovali precej hitro. Orientirali smo se po slovenskih zastavah na drogovih, ki smo jim sledili. Po dvanajstih kilometrih, prehojenih v treh urah, smo okoli poldneva preko varnostnega preverjanja in točk za prevzem hrane prispeli na svoj prostor na Tor Vergati. 

FOTO: Primož Padar/Katoliška mladina 

Zanimivo je bilo videti, kako ustvarjalni postanejo ljudje, kadar potrebujejo zaščito pred soncem - pri izdelavi zaščitnih prostorov so si pomagali z zaščitnimi ograjami, spalkami, zaščitnimi folijami in celo slovenskimi zastavami. Kdor teh pripomočkov ni imel, ni imel druge možnosti, kot da sedeč na pripekajočem soncu čaka, da najhujša vročina mine. Čas smo si krajšali z igranjem družabih iger, pogovori in počivanjem. Ves čas se je na velikem odru hkrati dogajal predvsem glasbeni program - med drugim smo slišali tudi znano italijansko rock skupino The Sun ter ponovno Matta Maherja. Obkroženi z vsem tem dogajanjem smo Slovenci obhajali sveto mašo na oltarju, za katerega smo uporabili plastično mizico. 

Obhajanje sv. maše kar na plastični mizici. FOTO: Primož Padar/Katoliška mladina

Dogodek večera se je začel dogajati, ko se je na travnik čisto blizu našega sektorja spustil bel helikopter. Množica mladih je tekla do ograj in z vzklikanjem in mahanjem pričakala papeža. Le-ta se je mimo pripeljal v papamobilu ter nas pozdravljal in nas blagoslavljal. Izjemna izkušnja je bila biti sredi množice mladih, ki žarečih obrazov pozdravljajo naslednika svetega Petra ter tečejo od enega konca sektorja do drugega, da bi ga lahko še enkrat videli. 

Papež Leon na papamobilu. FOTO: Primož Padar/Katoliška mladina 

Vigilija, ki je sledila, je bila zame eden izmed lepših trenutkov celotnega tedna. Več kot miljon mladih, ki na kolenih pod milim nebom slavijo Najsvetejše. Čudovita glasba in papeževe spodbudne besede. Nagovoril nas je, da smo mladi sol zemlje, ki naj se ne pokvari, in luč sveta, ki naj sveti vsem. Govoril nam je tudi o pomembnosti prijateljstva, ki nam lahko pomaga na poti do Boga. Posebna izkušnja je bilo tudi spanje na prostem - polne planjave mladih, na katere so celo noč svetili reflektorji, v sosednjem sektorju so pozno v noč na ves glas peli in plesali neki Španci in Italijani, sredi noči pa nas je tudi malo zmočilo. Skratka, izkušnja, ki je ne doživiš pogosto.

Nedelja, 3. avgust: Slovesna sv. maša na Tor Vergati in pot nazaj domov

V od rose in dežja vlažnih spalkah in nogavicah smo se prebudili v hladno jutro. Kmalu smo na nebu že zagledali bel helikopter in tekli k ograji ter papežu voščili dobro jutro kar v pižamah. Sledila je slovesna sveta maša. Nagovorila me je predvsem papeževa primerjava nas z minljivim cvetočim travnikom - tako kot cvetoče rože sčasoma postanejo hranilo za svoje naslednice, tudi mi nismo ustvarjeni za popolnoma predvidljivo in določeno življenje, pač pa za “bivanje, ki se stalno obnavlja v darovanju in ljubezni”. 

Dal nam je nov pogum in zagon za oznanjanje Božje ljubezni v svojem kraju in po svetu. Po zelo doživeti sveti maši smo se odpravili proti svojim avtobusom. Ker so zaradi nas zaprli ceste, smo hodili kar prek krožnih križišč. Od Rima smo se poslovili okoli četrte ure. 

Mladi so visoko v zrak vihteli slovensko zastavo. FOTO: Marjeta Nahtigal 

Na poti domov smo imeli na avtobusih refleksijo tedna - vsak izmed romarjev je z ostalimi podelil svoje izkušnje, ki so se ga najbolj dotaknile. Odzivi so bili polni navdušenja, hvaležnosti in novega zagona. Zavedli smo se, kako zelo veliko srečo imamo, da smo ravno prav stari, da smo se bili zmožni udeležiti jubilejnega srečanja, ki se zgodi le vsakih 25 let. Hvaležni za čudovit teden smo se v zgodnjih jutranjih urah poslovili od starih in novih prijateljev ter se odpravili na svoje domove, delit s svetom to, kar smo sami prejeli.