Pregled stanja in učinkovitosti programov okrevanja, ki nudijo možnost
dolgoročnih nastanitev

Uporaba in porast dovoljenih in nedovoljenih substanc je velik socialno-medicinski problem. V Sloveniji obstaja več programov zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog in alkoholizma. Programi se v osnovi delijo na nizkopražne (ni zahtevana abstinenca) in visokopražne (zahtevana abstinenca), ki so lahko kratkoročni (nekaj tednov) ali dolgoročni (dve do tri leta).

Programi zdravljenja se izvajajo ambulantno, bolnišnično in pa zunajbolnišnično. Ambulantno zdravljenje je primerno, kadar ima zasvojeni dobro socialno podporo, je visoko motiviran in ima trdno voljo. Ambulantne posvetovalnice delujejo v okviru psihiatričnih bolnišnic in dispanzerjev v zdravstvenih domovih. Bolnišnično zdravljenje poteka v psihiatričnih bolnišnicah in traja od enega do šestih mesecev. Namenjeno je posameznikom z dolgoletno in težjo obliko odvisnosti. Zunajbolnišnični programi običajno potekajo v obliki terapevtskih skupin, ki so lahko odprtega ali zaprtega tipa. Terapevtske skupine odprtega tipa lahko potekajo pod vodstvom terapevta ali pa kot skupine za samopomoč. Pri nas zelo učinkovit in zahteven program zdravljenja po socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja v Kamniku vodi dr. Andrej Perko in v Kopru mag. Tone Kladnik.

Med programi za samopomoč pa so najbolj znane in učinkovite skupine anonimnih alkoholikov, za katere je značilno, da v njih ni strokovnih delavcev.

Za zasvojene s prepovedanimi drogami so programi odprtega tipa v večini primerov neprimerni, ker nudijo premalo kontrole. Za njih in tudi za težje primere zasvojenosti z alkoholom je najprimernejši bivanjski, zaprti tip dolgoročnega zdravljenja v obliki komune. Pri nas se je kot prvi samostojni slovenski center na pobudo Slovenske karitas odprla komuna Skupnost Srečanje (Don Pierinova komuna) konec leta 1995 v Novi Gorici.

Programi odprtega tipa se kažejo precej neučinkoviti tudi v primeru naraščajočih nekemičnih zasvojenosti, med katerimi sta najpogostejši hazardiranje prek spleta in zasvojenost z zasloni (predvsem s pornografijo in računalniškimi igrami). Komune se kažejo kot primeren način zdravljenja, ki pa pri nas še ni primer dobre prakse, saj se za njih odločijo zelo redki. Sosedje Hrvati so nas kar pošteno prehiteli s kliniko za zdravljenje zasvojenosti od interneta.

Reintegracija zasvojenih po opravljenem programu

Velik izziv bivanjskih dolgoročnih programov je vključevanje zasvojencev v vsakdanje življenje. Vsi programi nudijo program reintegracije, ki je namenjena vzdrževanju abstinence, iskanju zaposlitve, šolanju, urejanju življenja. V tej fazi se uporabnikom pomaga pri aktivnem vključevanju v družabno življenje, krepitvi socialne pripadnosti družbenim skupinam z zdravim življenjskim slogom, učenju bolj učinkovitega spoprijemanja s stresnimi situacijami ter življenju v skladu z vrednotami, ki niso kompatibilne z zasvojenostjo. Gre za utrjevanje navad in izkušenj, ki so jih posamezniki dobili v sklopu bivanjskega dela.

V Sloveniji programi reintegracije nudijo nastanitev, a največ do enega leta. To pa je za mnoge starejše in samske alkoholike in narkomane premalo. Mnogi potrebujejo dolgoročno, večletno ali celo doživljenjsko nastanitev v reintegracijski skupnosti, saj le tako lahko uspešno ohranjajo abstinenco. Ne nazadnje to kažejo izkušnje iz tujine, kjer so dolgoročne/doživljenjske nastanitve stalnica.

V Združenih državah Amerike je uporabnikom, ki uspešno končajo osnovni rehabilitacijski program, na razpolago program nadaljnje oskrbe (aftercare). Velika razlika v primerjavi z našo prakso je, da imajo posamezniki po končanem programu zdravljenja možnost dolgoročne, časovno neomejene nastanitve v hišah, namenjenih bivšim zasvojencev – Sober houses. Takšne hiše so posamezniku v pomoč pri vzdrževanju abstinence. Od uporabnikov se pričakuje, da abstinirajo od alkohola in drog, so zaposleni in spoštujejo hišni red. Vsaka hiša ima svoja, različna pravila, vendar se navadno zahteva, da stanovalci izpolnjujejo zadane naloge, skrbijo za hišo in imajo omejene obiske. Praviloma stanovalci sami plačujejo najemnino. Nekatera domovanja so povezana z lokalnimi podjetji in pomagajo posameznikom do prve zaposlitve.

Značilno je tudi, da nekatere hiše zahtevajo, da se stanovalci udeležijo programov 12–stopnic, druge pa udeležbo le priporočajo. Glavni cilj teh hiš je opolnomočenje stanovalcev in olajšanje prehoda k popolnoma individualnemu življenju za tiste, ki to zmorejo. Zagotavljajo dobro socialno podporno mrežo, ker skupaj bivajo posamezniki s podobnimi izkušnjami in cilji, kar pripomore k vzdrževanju abstinence.

V ZDA modeli hiš slonijo na štirih različnih nivojih zahtevnosti.

Prvi nivo je najosnovnejši in nudi najmanj nadzora in storitev. Sistem vodenja je demokratičen, z določenimi pravili in nujnim vzdrževanjem abstinence. Nekatere hiše zahtevajo udeležbo v terapevt­skih programih ali programih samopomoči.

Drugi nivo se od prvega razlikuje v vodenju. Izvoljen je koordinator, ki je odgovoren in skrbi za nadzorovanje in vzdrževanje reda, upoštevanje pravil ter za reševanje pritožb stanovalcev. Tudi drugi nivo hiš praviloma zahteva obvezno udeležbo v nekem zunanjem terapevtskem programu, redno tudi izvajajo teste za prisotnost psihoaktivnih snovi in alkohola. Stroški na obeh nivojih so: najemnina, razni pripomočki, minimalna članarina in ostali redni stroški, ki na drugem nivoju vključujejo tudi plačilo supervizorja ter teste na psihoaktivne snovi, zaradi česar so hiše na drugem nivoju nekoliko dražje od hiš prvega nivoja.

Značilnost tretjega nivoja je profesionalno vodenje, tu je več nadzora in bolj strukturirano okolje. Profesionalni terapevti, svetovalci in strokovno osebje skrbijo, da rehabilitacija in integracija potekata po zastavljenem načrtu. Še vedno večina terapij ni na domovih, potekajo pa podporne skupine in skupine, kjer uporabniki pridobivajo socialne in različne življenjske veščine. Hiše na tretjem nivoju so precej dražje od prvih dveh.

Pri četrtem nivoju pa gre za bivalne rehabilitacijske programe (komune, terapevtske skupnosti). So strukturirane, imajo stalno prisotno strokovno osebje in nudijo popoln servis, kar pomeni, da so vsa zdravljenja, terapije na kraju samem, znotraj enote. Stanovalci zaradi obsega rehabilitacijskega programa običajno ne morejo delati, vsaj ne polni čas, prav tako ne morejo odhajati in prihajati po lastni izbiri.

V Evropi so podobno kot v ZDA sistemi nastanitev v tako imenovanih tranzicijskih hišah (Halfway houses, Recovery homes). Cilj je zagotoviti strukturirano okolje, dokler uporabniki niso sposobni zaživeti popolnoma samostojno. Od stanovalcev se običajno pričakuje obiskovanje dnevnih terapij, imeti morajo zaposlitev in plačevati najemnino. Glede na stanovanjsko enoto, storitev, servis in državo so stanovalci lahko nameščeni v samostojno stanovanje, lahko si ga še z nekom delijo, lahko imajo le eno sobo itd. Prav tako je nekje vključeno obvezno terapevtsko svetovanje in podporne skupine, spet drugje je to na lastno željo. Od stanovalcev se pričakuje in zahteva abstinenca.

Socialno reintegracijo vidi vsaka država nekoliko drugače, vendar so osnovni in najbolj temeljni ukrepi skoraj identični, saj med najpomembnejše elemente uvrščajo dober individualni načrt okrevanja, ki vključuje zaposlitev, izobraževanje, nastanitev ter podporo.

Pomembnost dolgoročnih nastanitev

Primeri dobre prakse v tujini kažejo pomembnost dolgoročnih nastanitev po končanem bivanjskem zdravljenju zasvojenosti. Posamezniki laže in dolgotrajneje vzdržujejo abstinenco, se hitreje zaposlijo in manj vpletajo v kriminalna dejanja. Večina hiš ima vsaj nek minimalni nadzor nad vzdrževanjem treznosti ter zahtevajo udeležbo v obliki terapije (skupine Anonimnih alkoholikov ipd.). Kot pomemben napovedni dejavnik dolgotrajne abstinence je dobra socialna mreža, upoštevanje pravil, urnika in osnovnega reda. Mnogi starejši in samski zasvojenci tako ob žrtvovanju delčka svobode dobijo varno okolje, ki jim daje smisel in jim omogoča dostojno in trezno življenje.

V Sloveniji smo v zadnjem letu prek konzorcija in programa Skupnosti MOST, ki ga financira Ministrstvo za javno upravo RS, dobili šest skupnosti, namenjenih dolgotrajnemu bivanju zasvojenih. Pogoj za vključitev vanje je, da posameznik konča dolgoročni bivanjski program zdravljenja.