V organizaciji Inštituta Nove revije – Zavoda za humanistiko je bil gost sinočnjega pogovornega večera v prostorih Italijanskega inštituta za kulturo v Ljubljani eden najpomembnejših sodobnih italijanskih filozofov prof. dr. Adriano Fabris, ki je predstavil svoj pogled na verske in kulturne napetosti v sodobnem svetu in možnostih njihovega preseganja. V razpravi o tej pereči tematiki – moderiral jo je slovenski filozof dr. Dean Komel – sta se mu pridružila še ljubljanski pomožni škof, filozof prof. dr. Anton Jamnik in diplomat prof. dr. Iztok Simoniti.

Dr. Iztok Simoniti, dr. Adriano Fabris, dr. Anton Jamnik in dr. Dean Komel med pogovornim večerom Inštituta Nove revije

Najprej nekaj predstavitvenih besed prireditelja o italijanskem gostu. Adriano Fabris poučuje na Univerzi v Pisi etiko komunikacije in filozofijo morale ter religije. Na isti univerzi je tudi vodja interdisciplinarnega centra za raziskovalne in komunikacijske dejavnosti. Hkrati je že več let profesor na Teološki fakulteti v Luganu, kjer vodi magistrski študij religioloških znanosti ter inštitut za religije in teologijo. Ureja eno od osrednjih italijanskih revij Teoria ter knjižni zbirki Philosophica in Specialne etike. Je član upravnega odbora revije Filozofija in teologija v Neaplju in Arhiv filozofije v Rimu, član znanstvenega sveta revije Phainomena ter član odbora mednarodnega Rosenzweigovega društva. Objavil je številna dela iz moralne filozofije in etike komunikacije ter filozofije religije.

V poglobljenem ljubljanskem predavanju o verskih konfliktih se je med drugim dotaknil pojava verskih fundamentalizmov in njihove logike. Fabris ločuje dve vrsti fundamentalizmov: »legalistično-literalističnega« in »karizmatično-utopističnega«. Prvi se napaja v preteklosti. Njegov vir so sveta besedila, ki pa jih razume dobesedno (literalistično); ta besedila se ne sme interpretirati, temveč jih je mogoče le nekritično sprejeti, ubogati njihova navodila. Tako preteklost prekrije sedanjost in si jo podredi. Drugi tip fundamentalizma pa se nasprotno ozira v prihodnost, v eshatološko izpolnitev, ki naj bi ob koncu časa nagradila le resnično zveste vernike, o čemer jih v sedanjosti brezprizivno prepričujejo »preroški« voditelji. Oba tipa fundamentalizmov se pogosto prepletata, sta pa po filozofovem prepričanju izraz »bolezni vere«, ki je razumljena popolnoma izključujoče, brez dopuščanja kakršnih koli (drugačnih) interpretacij. Po takšnem razumevanju so vsi tisti, ki tej logiki ne sledijo, podvrženi bodisi asimilaciji ali uničenju (kar je, dodajamo, v tragičnih razsežnostih denimo videti v zločinskih ravnanjih t. i. Islamske države).



Pa vendar je to le ena pojavna oblika vernosti v svetu. Italijanski filozof je prepričan, da je mogoče vzpostaviti tudi drugačne, dialoške poti, ki lahko pripeljejo do plodne in odprte medverstvene komunikacije. Prvi koraki proti fundamentalističnemu izključevanju morajo biti narejeni znotraj posameznih verstev, iz notranjih nagibov, ne kot prisila od zunaj, denimo skozi iskanje skupnega, ne poudarjanja razlik. Kajti komunikacija je ne nazadnje proces ustvarjanja skupnega razpravnega prostora, ki ga oblikujejo vzajemno spoštovanje, zaupanje, sprejemanja, darovanje. Gre torej za proces vzpostavljanja resničnega dialoga, v katerem vsi udeleženci priznavajo, da njihove pozicije niso nekaj absolutnega, dokončnega, nespremenljivega. Na medverstveni ravni je to gotovo zelo zahtevna, a ne nemogoča naloga, če v dialogu zasledujemo temeljne prvine pravičnosti, solidarnosti in soodgovornosti, ki so temeljne prvine etike v komunikaciji. To ne pomeni, da se odrečemo posebnostim posameznih verstev (nasprotno: te posebnosti je treba spoštovati), odreči pa se je treba vsakršnim partikularnim fundamentalističnim skušnjavam, ki se skušajo vsiljevati kot univerzalne. Gre torej za iskanje etično odgovorno skupnega v različnosti.

Da je takšna pot mogoča, je zbranim v Italijanskem inštitutu za kulturo iz lastnih izkušenj potrdil škof dr. Anton Jamnik. V zadnjih letih je velikokrat gostoval v okoljih, kjer so kristjani, še posebej pa katoličani, v izraziti manjšini (Kitajska, Indija), dialoški procesi pa kljub različnim statističnim pozicijam omogočajo stvaren in ploden pogovor. Škof Jamnik je ob tem opozoril tudi na pomembno vlogo medijev, saj je dobra, preverjena, verodostojna informacija o religijskih temah nujna podlaga za vzpostavitev dialoškega okvira.



Niso pa mediji edini s to nalogo. Morda še večji pomeni ima pri tem vzgojno-izobraževalni prostor. Tu pa se, kot je dejal škof Jamnik, kaže izrazita pomanjkljivost slovenskih razmer, kjer je šolski prostor zaprt za to védenje. Prav pomanjkanje pluralnosti (v šolskem, medijskem, tudi civilnodružbenem prostoru) je ena ključnih pomanjkljivosti, ki onemogočajo večjo dialoško odprtost v slovenski družbi.

Izrazito skeptičen do medverstvenega dialoga pa je bil diplomat dr. Iztok Simoniti. Pri tem je šel tako daleč, da je monoteističnim verstvom tako rekoč odrekel sposobnost spoštljivega dialoga, saj naj bi jih vse po vrsti in od vsega začetka vodilo le vzajemno sovraštvo; skratka – monoteisti ne morejo biti skupaj, »ne da bi se pobijali«. Podobno kritičen je bil do ekumenizma, ki naj bi bil le nekakšna »igra moči« brez kakšne koli pripravljenosti »dialogizirati«.

Naj k tem stališčem visokega predstavnika slovenske diplomacije dodamo le to, da se druga sogovornika z njimi – dialoško spoštljivo, seveda – nista strinjala.

Fotografije: Bogomir Štefanič