Opoldne se bodo Bogu zahvalili za vse prejete milosti pri slovesni maši, ki jo bo vodil predsednik Slovenske Karitas nadškof Alojzij Cvikl. Sledilo bo druženje in skromna pogostitev, popoldne pa se bodo udeležili javne generalke pred večernim koncertom Klic dobrote, ki ga bodo prenašali tudi po televiziji in radiu.

Zlatka Šalamon: Hrana za mojo dušo

Zlatka Šalamon je prostovoljka Nadškofijske karitas Maribor. FOTO: osebni arhivV oktobru je minilo deset let, odkar se je zaradi nenadne smrti moža moje življenje popolnoma spremenilo. Seveda sta bila ob meni moja sinova, brat, prijatelji, toda po nekaj dnevih sem ostala sama, sama s svojo žalostjo in samoto. Bilo me je strah samote in tudi strah pred nadaljnjim življenjem. Takrat sem se odločila za delo prostovoljke na Karitas. Začela sem na mejnem prehodu Šentilj, kjer sem razdeljevala zajtrk in kosila 2500 do 3000 beguncem dnevno. Po koncu begunske krize pa sem delo nadaljevala v Mariboru, na Strossmayerjevi, pri razdeljevanju donirane hrane in kosil v ljudski kuhinji Betlehem. To sem delala skoraj vsako nedeljo in še veliko praznikov. Hvala bogu, da trgovine ne zavržejo hrane, tako da jo lahko prejmejo tisti, ki bi si jo sami težko kupili. Veseli me, da jim v stiski lahko pomagam, pa ne samo z donirano hrano, ampak tudi z lepo besedo, prijaznim nasmehom. In če me kakšno nedeljo ni, je naslednjo nedeljo najlepše slišati: »Ga. Zlatka, pogrešali smo vas.« V košarah je hrana za uporabnike, v uporabnikih pa je hrana za mojo dušo. Sedaj pa sem z mislimi že v decembru in iščem ideje, kako bi kar najlepše okrasila ljudsko kuhinjo in uporabnikom polepšala praznike.

Angela Slamek: Učenje iz življenja za življenje

Angela Slamek v župniji Turnišče vodi skupino za starejše

Delo v Karitas je zame poslanstvo, ljubezen, ljubeč odnos do ljudi v stiski. V župnijski Karitas se skoraj dnevno srečujem z osebami, ki so potrebne pomoči. K človeku je treba pristopiti previdno in ustvariti obojestransko zaupanje. Čutiti je jezo, sram, prisoten je strah in nemoč.

Zaznana stiska pri osebi, ki je izgubila službo, zapadla v dolgove in so ji izklopili elektriko, je bila le ena izmed mnogih. Po nekaj mesecih smo po mnogih pogovorih, dogovorih in načrtovanjih zadevo rešili. Spoznala je, da zmore.

V skupini za starejše se učimo iz življenja za življenje. Iz izpovedanih težkih izkušenj iz preteklosti lažje premagujemo svojo bolečino, žalost in se veselimo življenja. Duhovno in osebno rastemo, učimo se sožitja med generacijami, dobivamo moč za iskanje smisla življenja, saj nas izkušnje bogatijo. Pridobivamo duhovne in človeške vrednote.

Moč za delo v Karitas črpam iz osebne vere in vsakodnevnih molitev. V veliko pomoč so sodelavke Karitas, domači župnik in moja družina.

Suzana Divjak: Najdragocenejša naloga

Suzana Divjak je vodja nege v domu za starejše. FOTO: osebni arhiv

Opolnomočenje starejših in onemoglih ljudi ne glede na starost je ena najdragocenejših nalog, ki jih lahko prevzamemo kot skupnost. Velikokrat že to, da jih poslušamo, odpravi polovico stiske. Ko se človek počuti slišanega, lažje stopi naprej. Pomemben del opolnomočenja je tudi krepitev samozavesti. V domačem okolju je opolnomočenje pogosto povezano s fizično pomočjo, a enako pomembna je psihološka podpora. Opolnomočenje starejših in onemoglih – ko toplina, čas in človeškost postanejo zdravila.

Delo s starejšimi in onemoglimi ljudmi je mnogo več kot poklic ali prostovoljstvo – je poslanstvo, ki zahteva srce, potrpežljivost in sposobnost videti človeka onkraj njegove starosti, bolezni ali nemoči.

Čeprav se svet spreminja hitro, starost ostaja obdobje, ki zahteva največ človečnosti. Vsak od nas je lahko del te zgodbe – kot prostovoljec, prijatelj, človek, ki ponudi roko. In če nam uspe narediti vsaj en dan nekoga bolj svetel, smo naredili več, kot si mislimo.

Milan Čivre: Prisluhnimo s srcem

Milan Čivre je stalni diakon in voditelj župnijske karitas v Malečniku

Vedno znova opažam, da je materialna stiska samo del stisk, ki jih ljudje nosijo v sebi. Če jim znaš prisluhniti in poslušati s srcem, ti dokaj hitro zaupajo več, kot so sploh želeli. Ob vsakem srečanju z nekom, ki je v stiski, se zavedam, da mi je dana enkratna priložnost vzbuditi mu upanje: »Glej, saj ni tako hudo, nekomu je mar zame, vendarle nisem sam na tem svetu!«

Kadar mi čas dopušča, pomagam kot prostovoljec pri pripravi donirane hrane. Večina prostovoljcev, ki so ob meni, je nekoč sama iskala pomoč. Včasih mi zaupajo: »Sedaj je že kar v redu, toda pred nekaj leti ... Če mi takrat tukaj ne bi pomagali, če ne bi spoznali, kako velika je moja stiska … Zato pomagam.« Ko bi le lahko videli, s kakšno vnemo in skrbjo ti ljudje pomagajo iz dneva v dan!

Čut za uboge in pomoči potrebne je dar, ki mi ga je zaupal Bog. Ta dar se trudim kar najbolj nadgraditi. Pri tem mi pomagajo evharistija, vsakdanja molitev in seveda zadovoljstvo in hvaležnost v očeh tistega, ki sem mu smel pomagati.

Nataša Sorko: Sprememba na bolje je mogoča

Nataša Sorko je zdravnica. FOTO: osebni arhiv

Pri svojem delu se vsak dan srečujem z ljudmi v stiski, ki potrebujejo varnost, spoštovanje in občutek, da niso sami. Pri zdravljenih alkoholikih in njihovih družinah je opolnomočenje zelo pomembno, saj zasvojenost po strokovnih smernicah razumemo kot kronično bolezen, ki prizadene celoten družinski sistem. Zato je ključno, da obravnava zajema tako posameznika kot njegove bližnje. Spomnim se moškega, ki je po letih zasvojenosti prvič zmogel iskreno spregovoriti o svojem sramu, strahu in izgubi zaupanja vase in lastne sposobnosti. Z uporabo principov motivacijskega intervjuja, z rednimi strukturiranimi pogovori, krepitvijo njegovih močnih področij ter aktivnim vključevanjem družine smo postopoma gradili njegov občutek lastne vrednosti, odgovornosti in vizije prihodnosti. Ko je začel verjeti vase, se je izboljšala tudi komunikacija v družini, kar je okrepilo stabilnost celotne družine. Moč za takšno delo črpam iz notranjega prepričanja, da je sprememba mogoča, moči črpam iz sodelovanja s sodelavci ter iz družine, ki me vedno znova uči potrpežljivosti, sočutja in vztrajnosti.