Številna izmed teh vprašanj si je v knjigi Razumeti islam in džihad (Družina, 2016, prevod dr. Drago Ocvirk) zastavil Nabeel Qureshi (1983–2017), musliman, ki se je iz islama spreobrnil v krščanstvo. Knjiga je nastala kot sad večletnega študija, sprožilec zanjo pa so bili teroristični napadi novembra 2015 v Parizu, begunski val iz Sirije proti Zahodu, streljanje v San Bernardinu v ZDA decembra 2015 … V manj kot treh tednih je nato napisal knjigo, s katero je želel strokovno in hkrati poljudno razkriti nasilje, ki napaja islamske temelje (Koran, izročila o Mohamedovem življenju), in opozoriti, kako lahko vračanje k tem temeljem poraja nasilne sadove.

Izmed 18 vprašanj, ki si jih v knjigi zastavlja Qureshi, smo za sedanje razmere izbrali nekatera in iz poglobljenih avtorjevih odgovorov nanje izluščili nekaj ključnih poudarkov.

Ali je islam »religija miru«?

Vprašanje, ali je lahko islam religija miru v duhovnem ali olepševalnem pomenu, velja pretehtati, toda misel, da v islamu ni nasilja, ki jo ta pomena predpostavljata, je preprosto napačna. Nedvomno utegne biti pogosto razglašanje voditeljev in medijev, da je islam miroljuben, dobronamerno, toda v primeru islama je treba kaj več kakor zgolj dobri nameni.

Muslimani zaslužijo, da se z njimi ravna ljubeznivo in spoštljivo kakor z vsemi drugimi ljudmi.

Namesto tega moramo široko odpreti oči in si ne smemo dovoliti, da ostajamo slepi pred očitnimi dejstvi, ko poskušamo muslimane bodisi ščititi bodisi nanje vplivati. Čeprav je nasilje na široko zapisano na straneh islamske zgodovine, vključno z njegovimi temelji, to nikakor ne pomeni, da so naši muslimanski sosedi nasilni. Muslimani zaslužijo, da se z njimi ravna ljubeznivo in spoštljivo kakor z vsemi drugimi ljudmi.

Kateri so pravi muslimani – nasilni ali miroljubni?

Islam je raznolika religija z mnogimi izvedbami, čeprav je obžalovanja vredno, da med muslimani prevladuje dokazljiva nagnjenost v prepričanje, da obstaja samo ena legitimna razlaga islama. Zaradi tega mnogi muslimani obtožujejo drug drugega odpadništva, bodisi da miroljubni muslimani ne priznavajo radikalnih muslimanov bodisi obratno.

Vendar je nesporno, da je islam mogoče izražati ali miroljubno ali nasilno. Res pa je, da se nasilne izvedbe islama dosledneje in bolj po črki oklepajo utemeljitvenih besedil islamskega verovanja: Korana in hadisa. Miroljubne verzije islama morajo na novo ustvarjati tradicije o Mohamedovem življenju, da bi bile notranje dosledne, ali pa jih morajo kratko malo ignorirati. Ne glede na to, katero od teh dveh možnosti miroljubni muslimani izberejo, je običajna trditev, da nasilni muslimani niso pravi muslimani, znamenje nepoučenosti ali celo nepoštenosti.

Zakaj se muslimani radikalizirajo?

Med dejavnike radikalizacije se uvrščajo zadeve povezane z identiteto, radovednostjo in svobodo. Toda vsi ti vzgibi se lahko uresničijo le, če človek opravlja muslimanske dolžnosti. Omenjeni dejavniki so lahko vabe za radikalizacijo, toda sredstva za njeno uresničitev so utemeljitvena učenja islama. Treba je omeniti še motive, ki jih raziskave pogosto prezrejo. Mnoge mlade muslimane vodi namreč zgolj želja, da bi bili dobri muslimani in da bi videli, kako je islam obnovil staro slavo. Skupni imenovalec vseh radikaliziranih muslimanov je njihova prvenstvena izbira: bolj striktno in bolj po črki pristajati na islamske temelje kakor večina drugih muslimanov.

Kaj je džihad?

Čeprav beseda džihad pomeni dobesedno »boj« in jo Koran včasih uporablja v duhovnem smislu, pa prvotna uporaba besede vedno pomeni tudi fizični boj iz duhovnih namenov. Nauk o džihadu se je razvijal od koranskih časov dalje vse do danes. V klasičnem obdobju se ga je razlagalo tako, da je vključeval zakonik obnašanja, v katerem se je zahtevalo, naj se obvarujejo življenja nedolžnih in omejuje stranska škoda. Vendar se ta pravila niso vedno izpolnjevala.

Temelji islama dosledno prikazujejo džihad kot predvsem fizični boj.

Prikazovanje, kako naj bi bil džihad v prvi vrsti duhovno prizadevanje, ob sklicevanju na izročilo o »večjem džihadu« /kot boju proti svojim strastem/, ni skladno s Koranom, kanonskimi zbirkami hadisa, islamsko zgodovino in klasično islamsko hermenevtiko, tj. razlaganjem. Trditev o džihadu kot zgolj duhovnem prizadevanju ni kaj prida utemeljena v resničnosti. Nasprotno, temelji islama dosledno prikazujejo džihad kot predvsem fizični boj.

Kaj je šeriat?

Islamsko pravoznanstvo si prizadeva sistematično razumeti Mohamedovo učenje, da bi muslimani vedeli, kako naj živijo. Šeriat /dobesedno pomeni »pot k vodi«/ je končni izdelek ali odkritje tega prizadevanja.

Povedano drugače, Alah je dal zakonik obnašanja in niz pravil, po katerih naj živijo vsi muslimani. Človek se namreč Alahu pokorava tako, da izpolnjuje ta pravila, s tem poskrbi za svoje zadovoljstvo in življenje skladno z ureditvijo, ki jo je ustvaril Alah. To je šeriat.

Šeriat ni knjiga in njegovi zakoni niso jasni, dokler ne pridemo do praga posamezne idejne šole. A tudi potem morajo posebne odločitve redno vse do danes obrazložiti muslimanski pravniki.

Potemtakem sprejemajo muslimani svojo religijo tradicionalno od voditeljev in učenjakov. Predpostavka, da morajo muslimani živeti na določen način zato, ker tako zapoveduje Koran ali hadis, zgreši ključno postavko v islamskem svetovnem nazoru, in sicer da mora šeriat skozi rešeto muslimanskih oblasti. Če pravniki in imami pravijo, da 9. sura ne velja in se ne uporablja za muslimansko življenje danes in da morajo muslimani živeti v miru z judovskimi, krščanskimi in mnogobožnimi sosedi, potem je za muslimana povsem ustrezno, da uboga imama in živi miroljubno. Ali se je imam odločil pošteno in pravilno ali ne, je seveda drugo vprašanje.

 Ali poskušajo muslimani zavladati Zahodu s šeriatom?

Na to vprašanje bi hitro odgovoril z: »Ne, toda …«

»Ne«, ker vprašanje predpostavlja zaroto med povprečnimi muslimanskimi priseljenci, kakor da bi bili vsi muslimani člani odprave, ki naj bi zavzela Zahod. To ni res in ni smiselno. Iz izkušnje vem, da muslimanski priseljenci pač poskušajo živeti, kakor najbolje vejo in znajo, enako kakor sleherni od nas. Ogromni večini sploh ne pride na pamet, da bi vsiljevali šeriat.

»Toda …« je zato, ker mnogo muslimanov romantično dojema šeriat in islamskega gospostva. Zlata doba islama nagovarja mnoga srca in je v zavesti večine muslimanov nejasno povezana s šeriatom. Vendarle povprečni musliman morda niti ne ve, kakšen je šeriat v resnici, kakor so to egiptovski muslimani jasno povedali z naglo odstranitvijo svojega izvoljenega predsednika iz Muslimanskega bratstva.

Ogromni večini muslimanskih priseljencev sploh ne pride na pamet, da bi vsiljevali šeriat.

Vse to se dogaja zaradi nespornih demografskih sprememb, kajti na Zahod prihajajo muslimani in prinašajo s seboj kulturo in vrednote. Sam osebno spodbujam vse, ki jih je strah muslimanskih priseljencev, izkazujmo jim ljubezen in prijateljstvo in podeljujmo drug drugemu svoje poglede in svoja življenja. Razlog, zakaj se utegnejo muslimanski priseljenci na Zahodu radikalizirati, je delno tudi v tem, da jim zahodnjaki ne pomagajo razmeti svoje kulture in jim ne nudijo privlačnih načinov, kako se znajti v njej. Izoliranje od teh priseljencev, s katerimi se ne strinjamo, samo še spodbuja nadaljnje nestrinjanje in nerazumevanje.

Kaj je /danes/ radikalni islam?

Radikalni islam se je rodil, če preučujemo ideje ustanoviteljev tega gibanja, iz razočaranja nad politično manjvrednostjo sodobnih muslimanskih držav v primerjavi z zahodnimi in vzhodnimi velesilami. To stanje je še toliko bolj boleče v luči koranske obljube, da bo Alah zagotovil zmago tistim, ki se vojskujejo zanj. Radikalni muslimani verjamejo, da čaka muslimane, ki so predani izpolnjevanju pravega islamskega učenja, nova zlata doba. Zato si goreče prizadevajo, da to dosežejo in vidijo obnovljeno slavo islama.

Radikalni islam raste potemtakem iz prepričanja, da je povprečna podoba današnjega islama zelo daleč od Mohamedovega in koranskega učenja. Pristaši radikalnosti imajo zmerne muslimane pogosto za odpadnike, ker so premalo goreči za izvorna islamska učenja. Podlago za džihad proti tem hinavskim muslimanom pa najdejo v Koranu.

Ali potrebuje islam reformacijo?

Zamisel, da bi reformacija morala pripeljati do miroljubnih izrazov religije, predpostavlja, da so izvori te religije miroljubni. A kakor sem pokazal, v islamu ni tako. Ker je nasilje vgrajeno v same izvore islama, bi bilo treba to religijo zasnovati na novo, da bi tako ustvarili miroljubno, notranje skladno religijo. Zato bi bilo treba bodisi prestaviti poudarke proč s Korana in Mohamedovega življenja bodisi izpodbijati dokumente o njunem kontekstu. To ne bi bila reformacija islama, ampak napredovanje.

Prizadevanje za posodobitev islama, da bi bil prilagojen 21. stoletju, se imenuje napredni islam.

Prizadevanje za posodobitev islama, da bi bil prilagojen 21. stoletju, se imenuje napredni islam. Napredni muslimanski misleci so sicer maloštevilni in z zelo omejenim vplivom, a obstajajo in si prizadevajo za preoblikovanje islamske religijske zgradbe od znotraj. To bi se moralo namreč zgoditi islamu, da bi postal predan miru – ne reformacija, ampak reimaginacija, tj. povsem nova uprizoritev, izvedba.