Zakaj on? Ker je tudi sam sin zavednih Slovencev, ki sta pred vojnim in povojnim komunističnim terorjem zbežala in si dom ustvarila v argentinskem Buenos Airesu, za Pedrovega očeta pa je bilo preživetje vse prej kot samoumevno. Pravzaprav čudežno!

Čudežna rešitev

Zgodbo Pedrovega očeta je v odmevnem dokumentarcu »Pedro Opeka, dober prijatelj« podrobneje obelodanil avtor dr. Jože Možina. Alojz Opeka se je namreč junija 1945 čudežno rešil iz morišča domobranskih ujetnikov v rudniških rovih na Hrastniškem hribu.

Alojz Opeka leta 1992 po več kot štirih desetletjih spet na Hrastniškem hribu. FOTO: Ivo Žajdela

Molitev k Sveti družini

Tam so komunisti pobili okrog 5000 ljudi, ki so jih gnali iz taborišča Teharje, edino Pedrov oče se je rešil in, ko je bil že pred rovi, kjer bi dobil usodni strel, je zmolil k Sveti družini. »Jezus, Marija, Jožef, če je vaša volja, da še živim, pomagajte mi!« se očetovih besed spominja Pedro Opeka.

Razvezal se je in ušel

»In takrat se je on razvezal in ušel. Ni bilo tako enostavno, dejstvo pa je, da je ušel in se nato mesec dni skrival v gozdu, preden je prišel v Italijo,« je misijonar še povedal o svojem očetu v Možinovem dokumentarcu.

Pojasnilo k fotografiji je spodaj. FOTO: Ivo Žajdela

Pojasnilo k zgornji fotografiji

Pojasnilo fotografa Iva Žajdele k zgornji fotografiji iz leta 1992: »Ker so ostale fotografije razumljive, pojasnjujem le skupinsko pri kozolcu. Posneta je v Brnici pri Hrastniku. Do sem so s Teharij vozili domobrance. Tu so jih spravili dol, od tu so jih peš gnali strmo v hrib nad Hrastnikom – Hrastniški hrib. Tam so bile globoke razpoke, ugreznine v zemlji, ki so nastale z ugrezanjem, ker so bili pod zemljo rudniški rovi (premog). Domobrance so streljali ob teh ugrezninah in jih metali vanje. Po vojni so teren poravnali, da so zakopali oz. prikrili morišča (grobišča). Od desne so Silvo Golob iz Šentjerneja, France Nučič iz Vidma Dobrepolje, Lojze Opeka, Tine Velikonja. V skupini štirih pri kozolcu je prva z desne, v usnjenem jopiču, Opekova žena Marija.«

Posneto pričevanje

Pričevanje Lojzeta Opeke v krogu svojcev je dolgo tega ovekovečila tudi kamera, ki je ujela natančen popis sosledja dogodkov, ki so Pedrovega očeta privedli do točke, ko se je iz oči v oči spogledoval s smrtjo. Trikrat je bil zvezan in se je trikrat razvezal, kaj se je dogajalo v najbolj dramatičnih trenutkih in kako se je rešil, pa je Alojz Opeka opisal z naslednjimi besedami:

»Rekel sem si: zdaj ali nikoli. Z vso silo in močjo, kar sem jo imel v rokah, sem začel rahljati žice, s katerimi sem bil zvezan. Ko sta stražarja videla, kaj počnem, me nista udarila ali ustrelila, ampak sta me zagrabila, vsak z ene strani – mislila sta, da bom ušel. Tolkla sta me po kolenih, da bi me zbila na tla, a sem se opiral ob njiju. Nisem izgubil zavesti, še naprej sem rahljal vezi na zapestju.

Alojz Opeka na kraju morišča na Hrastniškem hribu leta 1992. FOTO: Ivo Žajdela

Tolkla sta me tako, da sem jima skoraj podlegel, šlo je za las, a sem vseeno sprostil desno roko, z levo pa sem bil še vedno privezan na Jožeta. Ko sem snel vezi, sem dregnil Jožeta, naj skoči. Šlo je za sekunde. Dvakrat sem skušal suniti stražarja, a brez uspeha. Nato pa sem dvignil pesti in ju usekal po nosu. Odletela sta nazaj, pa sem ju prijel za prsi in vrgel po tleh.

Takoj, ko so videli, kaj se dogaja, so jima prileteli na pomoč. Tretji me je zagrabil za pas na hlačah, pa sem usekal še njega po glavi in je tudi padel po tleh. Takrat sem vedel, da me ne bodo več lovili, ampak samo še streljali, zato sem se takoj ulegel po tleh in leže bežal. Usulo se je za mano, a je teren visel ravno toliko, da me je to krilo, in je letelo čez mene. Če bi tekel, bi me zagotovo podrli.«

Beg za življenje

Med bežanjem, ko je drsel navzdol po strmini, se mu je odkrušila velika skala in ropotaje zgrmela v dolino. Naenkrat so se prižgale luči, zaslišal je konjski galop in takoj vedel, da je obkoljen in da ga iščejo. Vrnil se je proti mestu, od koder je pobegnil, vendar nekoliko severneje. Znašel se je pred ograjo, za katero je rasla pol metra visoka trava. Kar naenkrat so spet začele bliskati luči, soj se mu je bližal, v grmovju je razmišljal, kaj storiti.

»Ulegel sem se v travo, ki pa je bila dovolj visoka, da me je skrivala, in lazil skoznjo. Ko se mi je soj luči približal, sem se še bolj stisnil k tlom, da se me ni videlo. Enkrat smo prišli vštric in se srečali, par metrov narazen smo bili, oni so šli v eno smer, jaz v drugo. Lezel sem ven iz ograje do grmovja in šel naprej do široke ceste, ki je vodila v hrib. Tam so bili tiri za vagončke, ki so vozili rudo, premog. Gorela je električna luč, tam so bili spet tudi stražarji.

Starši misijonarja Pedra Opeke, Marija in Alojz Opeka. FOTO: arhiv I. Ž.

Videl sem dva, eden je bil malo nižje in drugi malo višje, in razmišljal, kaj storiti. Odločil sem se: kolikor me bodo noge držale, bom skočil tja čez, čez tisto planjavo. Morda je bilo 20 metrov za teči – in sem jo res ubral. O njiju ni bilo ne duha ne sluha, ne vem, ali sta me videla ali ne, znašel sem se v grmovju in šel naprej. Bežal sem do 4. ure zjutraj, vedoč, da se moram čim bolj oddaljiti, če bi šli slučajno s policijskimi psi za mano.

Ulegel sem se v grm in ostal tam do večera. Bil sem izmučen, izstradan, potreboval sem vsaj eno uro, da sem se postavil pokonci. Nič čudnega, saj prej 10, 12 dni nisem ničesar jedel. Šel sem dalje in našel potoček, studenček, pri katerem sem naredil par požirkov vode. Naprej grede pa sem prišel do njive s solato. To je bila moja prva hrana po dolgem času.« 

Kalvarije še ni bilo konec

S tem pa njegove kalvarije še ni bilo konec, nadaljevanje je natančno popisano v spodnji priponki. V njej je pričevanje Lojzeta Opeke, ki ga je zapisal ugledni kirurg in dolgoletni predsednik Nove Slovenske zaveze Tine Velikonja in ga leta 2002 objavil v reviji Zaveza. Ko je Velikonja leta 1992 vodil Opeko in njegovo ženo na kraj morišča nad Hrastnikom, je bil zraven tudi novinar Ivo Žajdela, ki je posnel fotografije, dodane k prispevku, ki ga berete.

Pričevanje, Lojze Opeka, rešenec z morišča Hrastniški hrib, 1945.doc

V taborišču spoznal ženo

Alojz Opeka je nato v begunskem taborišču v Italiji spoznal svojo bodočo ženo, ki je ravno tako pobegnila pred komunističnim nasiljem. Poročila sta se avgusta 1946 v božjepotnem svetišču v Lorettu. Od tam pa sta se preselila v Argentino, kjer se jima je leta 1948 rodil sin Peter (Pedro).

Kapelica v zahvalo

Po očetovi zaobljubi je v zahvalo za rešitev postavil kapelico Sveti družini. »Ko me duhovniki v Franciji predstavljajo ljudem, pravijo, da če bi 'njegov oče takrat umrl, bil ubit, tega človeka danes ne bi bilo. Jaz rečem le Bogu hvala,« poudari Pedro Opeka.

Izpolnjena obljuba

Njegov oče je namreč, ko je leta 1992 po dobrih štirih desetletjih spet obiskal Hrastniški hrib, pomislil na zaobljubo, da bo v zahvalo za svojo rešitev tam postavil križ ali kapelico. Ker bi težko dobil dovoljenja za obnovo zanemarjene kapelice Žalostne Matere Božje, je sinu Pedru predlagal, da v ta namen postavi kapelico na Madagaskarju.

Posvečena Sveti družini

In zgodilo se je tako, pri kapelici v mestu Antananarive, ki jo je poslikal slikar domačin, je naposled postala kar cerkev, posvečena Sveti družini, misijonar Pedro Opeka redno mašuje pred velikimi množicami ljudi.

Alojz Opeka se je z morišča na Hrastniškem hribu čudežno rešil. FOTO: Ivo Žajdela

Stara mama, stric in 22-letna teta

Niso pa imeli enake sreče kot njegov oče Alojz nekateri drugi njegovi sorodniki. V jamah množičnega morišča v okolici Brnice blizu Hrastnika med 5000 zmetanimi v rudniške rove ležijo Pedrova stara mama, stric in tedaj komaj 22-letna teta.

Dobri, pošteni, verni in zavedni Slovenci

»To so bili dobri, pošteni, verni in zavedni Slovenci, ki so ljubili svojo zemljo, kot tisoči drugih Slovencev, pobitih po različnih krajih naše slovenske zemlje,« je v nagovoru zbranim na spominski slovesnosti »Ker smo ljudje« med drugim dejal oče Pedro.

Alojz in Marija Opeka prižigata svečo na morišču na Hrastniškem hribu. FOTO: Ivo Žajdela

Vera nikdar ne izumre in ljubezen vedno zmaga

»Želim, da bi ta spominski večer prišel v srce vsakega slovenskega državljana, ki ljubi resnico, spravo, bratstvo in Slovenijo, našo skupno domovino. Vera nikdar ne izumre in ljubezen vedno zmaga,« je še podčrtal Pedro Opeka.

Alojz in Marija umrla leta 2006

Alojz Opeka je umrl v Argentini 6. aprila 2006 v 93. letu starosti, nedolgo za njim – 9. junija istega leta – pa je prag večnosti prestopila še njegova žena Marija, rojena Marolt.

Izjemna zgodba Pedra Opeke

Priljubljeni misijonar se jima je rodil leta 1948 v Buenos Airesu (29. junija bo dopolnil 75 let). Po mašniškem posvečenju v argentinskem Lujanu je Pedro januarja 1976 odšel misijonarit na Madagaskar. Od takrat pa je njegova (že skoraj polstoletna) zgodba obče znana in v neizmeren navdih mnogim …