Kdo so bili ti ljudje in kako se je seznanil z njihovimi zgodbami, je pisec romana Razmik med žerjavi pojasnil v prvem delu pogovora, v drugem delu pa se med drugim dotikamo številnih slovenskih prvin, ki jih je p. Cestnik umestil v romaneskno dogajanje na brutalni vzhodni fronti, kamor je med drugo svetovno vojno nacistični okupator pošiljal (umirat) tisoče slovenskih mož in fantov, prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko.

Kakšno veliko bitko je lahko odločil en detajl v oborožitvi, v vojaški disciplini.

Roman Razmik med žerjavi odlikuje izredno poznavalsko predstavljanje vojaških bitk, uporabljenega orožja in taktike. Novinarski kolega Ivo Žajdela, gotovo eden najboljših poznavalcev medvojnega dogajanja, mi je izrecno naročil, naj vas vprašam, od kod ste črpali informacije za táko dokumentarno slikovitost svojega leposlovnega dela.

Star sem bil 16 let, ko sem se v šoli – v vojaški gimnaziji – že učil taktiko. Pa o zgodovini vojskovanja in velikih bitkah od antike do sodobnosti. Spomnim se učbenika. Nekaj tega ostane. Že v osnovni šoli pa sem rad bral revijo Obramba; potem ko jo je sam prebral, mi jo je dajal naš sosed oficir. Tako sem osvojil vojaški jezik, zanimanje za vojaštvo, pomembnost tudi takih stvari, kot je oborožitev. Kakšno veliko bitko je lahko odločil en detajl v oborožitvi, v vojaški disciplini. Na primer: za bitko pri El Alameinu se govori, da so Angleži svoje kakce striktno zakopavali v puščavski pesek, nemška stran pa ne in je bila potem veliko bolj bolna. Podrobnosti, ki lahko odločijo cele bitke …

To je ena stvar. Drugo pa je, da je zdaj, v dobi interneta, mogoče priti do zelo dobrih informacij. Le malo moraš poznati svetovne jezike; no, pa še Google Translate ti lahko pri tem precej pomaga (smeh). Prišel sem tako do ameriških kot ruskih spletnih muzejskih arhivov, ki opisujejo kakšne bitke. Ponekod so bile dostopne tudi originalne skice, ki so jih narisali oficirji. In najti je mogoče res zanimive stvari …

Vas je kakšna posebej presenetila?

Res je bila neka posebna zanimivost. Odločil sem se, da se bo roman končal med bombardiranjem Budimpešte. Naknadno sem šel iskat, če bi kaj o tem dogajanju našel na ameriški strani; Budimpešto so namreč bombardirali Američani. In sem našel celo zapisnike letalskega poleta: da je eskadrilja letela od italijanskega Taranta do Tuzle, potem je naredila vozel, šla čez Beograd, od tam proti Budimpešti in nato nazaj do Tuzle; da ni bilo poškodovano nobeno letalo, ki je odvrglo bombe. Na spletu sem tudi našel informacijo, kako je deloval bombnik, kakšna je bila komandna struktura v bombniku, kdaj je bombardir prevzel avion … In potem sem »svojega« bombardirja postavil v moralno dilemo: zdaj bom prvič v življenju spustil prave bombe na prave tarče. In potem opazi …

… da je to vlak Rdečega križa in dilema je še hujša.

Res je.

Škof Smej nam je v prekmursko-štajerskem koncu ostal v spominu kot … idealni duhovnik. Tako ga doživljamo. Mi smo ga v svojih srcih že beatificirali.

Ko sva pri dokumentarni vrednosti vašega teksta: v roman pripeljete zgodovinske osebnosti, npr. znane nemške in sovjetske vojaške poveljnike. Pripeljete pa tudi poznejšega škofa Jožefa Smeja, in to prav v zaključne prizore na Madžarskem. Za vašega glavnega junaka Ludvika Voduška njegov vojaški kamerad pravi, da v njegovih očeh prepoznava nekega posebnega angela, Angela Neubijanja. Ali ste mogoče gospoda Smeja v zgodbo pripeljali zato, ker ste tudi v njegovih očeh videli kaj podobno angelskega?

Škof Smej nam je v prekmursko-štajerskem koncu ostal v spominu kot … idealni duhovnik. Tako ga doživljamo. Mi smo ga v svojih srcih že beatificirali. Njegova nežna duša se najbrž res odraža tudi v mojem junaku: preprosta duša, ampak pozorna na vse okrog sebe. A da ne bo pomote: pri vključitvi Smeja si nisem kaj veliko izmislil. On je takrat dejansko študiral na Madžarskem, v sombotelskem bogoslovju. Imel je nalogo bolničarja za ostale bogoslovce, in to je vključevalo tudi pravico, da lahko vstopa v sobe drugih bogoslovcev. Spomladi 1944 je bil na stopnji subdiakonata, tako kot je v mojem romanu. Čisto na kratko sem poskušal izrisati tudi njegov karakter: zelo discipliniran, uslužen, učen, rad ima latinščino in se v latinščini tudi pogovarja z drugimi; ko vstopi v sobo, ni nič radoveden, ve, da je v sobi dezerter, niti ne pogleda v tisti kot, pobere culo, stopi ven. Ve pa vse, kaj se dogaja, ni prav nič naiven. Tako sem ga skušal »zadeti« …

… in ste tudi ga. Tudi ob gospodu Smeju, ob njegovi svetli osebnosti, in seveda ob vašem glavnem junaku, v katerem živi Angel Neubijanja, se morda kot eno ključnih vprašanj, ki se porajajo ob branju vašega romana, zastavlja: Kako ozdraveti od zla, s katerim zastruplja vojna? Tudi sami v knjigi postavite to vprašanje, v odgovor pa ponujate modrovanje nekega starega luteranskega ribiča ob Dnepru. Ali je njegov nasvet uporaben tudi za Slovence našega časa, ki še vedno nismo ozdraveli od zla, s katerim sta nas zastrupili vojna in revolucija?

Sprva sem lik tega protestantskega človeka obdelal precej na široko, potem pa sem videl, da bi šel s tem preveč »na stranski tir«. Bil pa mi je res zanimiv iz več razlogov. Najprej, ko sem sploh odkril, da so ob Dnepru živeli švedski protestanti, ki so imeli svoje švedske vasi. Južna Ukrajina je bila do revolucije multietnična in multireligiozna. To so bile planjave, ki jih po umiku Turkov ni nihče obdeloval. Najboljša evropska zemlja je bila neobdelana! Cesarica Katarina Velika je v Rusijo povabila nemške kmete, pa tudi kakšne verske skupine, ki se niso dobro počutile v svoji izvorni domovini. Tako so v deželo ob Dnepru prišli tudi luteranci iz Švedske.

Zato sem lahko v knjigo umestil ekumenski prizor: za mizo sedijo pravoslavna domačinka, ki po kosilu moli Jezusovo molitev, dva nemška vojaka, katoličana, ki sta pomagala popraviti dimnik, in švedski starček, ki predstavlja luteransko biblijsko modrost. Vojaka govorita o tem, kaj bosta storila, ko prideta iz vojne domov. En reče, da bo šel peš na Višarje, drugi, da bo šel peš na neko bavarsko romarsko pot; da se bosta oba Mariji priporočila in zahvalila …

Dejansko imamo primere ljudi, ki so se po drugi svetovni vojni potrudili, zatekli h klasični pokori in spokornosti za zlo, ki so ga doživeli.

… šla tudi po kolenih okoli oltarja …

Ampak protestant reče: to ne bo dovolj, ne zaupajta samo zunanjim dejanjem; ne samo dela, ampak tudi vera je potrebna; čaka vaju globok pretres pred Bogom, bistveno globlji, kot si mislita – veliko očiščenje.

Sprašujete, ali je to »recept« za nas. Tudi v primeru Slovenije velja podobno. In mi dejansko imamo primere ljudi, ki so se po drugi svetovni vojni potrudili, zatekli h klasični pokori in spokornosti za zlo, ki so ga doživeli. O tem bi bilo mogoče narediti kakšno raziskavo – tudi med duhovniki. Vemo za take, ki so bili v KNOJ-u, preden so postali bogoslovci; vemo, da so šli potem skozi očiščenje, prenovo, kesanje. V bistvu je to klasična pokora. To je še vedno ta Božji mehanizem, ki človeka postavi nazaj na pravo pot: kesanje, pokora, očiščenje, opravičiti se. V Sloveniji mnogi tega niso naredili. Če bi, bi bilo drugače.

In nam ne bi »počil ščit dostojnosti«, kot zapišete v knjigi. Glavnemu junaku ta ščit poči, ko mora stražiti obešenega pravoslavnega duhovnika, ki se je samožrtvoval za drugega talca. Ali tukaj slišimo odmev neke slovenske zgodbe?

Tako je. To se zgodi na pepelnico leta 1943, ko se je v Mariboru žrtvoval Izidor Završnik. Na isti dan sem naredil prizor v Ukrajini, v Donbasu, ko mora moj junak stražiti obešene talce, med katerimi je pravoslavni duhovnik, ki se je žrtvoval za nekega fanta. Res sem neposredno preslikal Završnikovo zgodbo. Sem pa preveril: dejansko so se tudi nekateri pravoslavni duhovniki žrtvovali za svoje ljudi.

V zgodbo ste pripeljali še več slovenskih elementov, na primer vožnjo z motorjem po ležečih ujetnikih. Prizor, ki nam je na Slovenskem znan iz …

… Šterntala. To je bil šterntalski način mučenja.

Nedavno sem vas poslušal na Radiu Ognjišče. Dejali ste, da je bil na vaši novi maši leta 1995 zelo verjetno možakar, ki se je po vojni v Šterntalu z motorjem vozil po ljudeh.

Tako so mi rekli naši domačini, jaz tega človeka nisem poznal.

Zakaj ga ni nihče prijavil?!

Oh, to pa je drugo vprašanje. Nekateri so očitno ves čas po vojni vedeli zanj … Jaz v vzdušju nove maše nisem razmišljal, da bi ga prijavil; razmišljal sem samo, kako dobro, da je prišel na mašo, tudi če le iz radovednosti; da se je torej nekako vključil v to dravsko-poljsko krščansko množico, ki se je tam zbrala. Skoraj 3000 ljudi je prišlo, novo mašo smo imeli na prostem, na travniku. Sem pa takrat prvič izvedel, da so se v Kidričevem tako vozili čez ljudi. Kot kaže, so to metodo mučenja uporabili tudi na Teharjah. Grozna stvar …

Bratomorni element je zelo slovenski element druge svetovne vojne.

Te slovenske prvine v vojnem romanu, ki se sicer dogaja v Ukrajini in konča na Madžarskem, pravzaprav naštevam zato, da bi omenil še eno, morda ključno – slovenski bratomor. Zakaj ta prvina?

Bratomorni element je zelo slovenski element druge svetovne vojne. Na koncu sem ga izpostavil ravno zaradi tega, ker je to tako zelo naše. Pa tudi zato, da postavim nastavek, če bom kdaj še pisal v tej smeri. To bratomorje je treba literarno obdelati. Saj so ga že, imamo ga pri Jančarju, a še vedno je mogoče o tej grozi veliko povedati.

To je namen literature: ko pisatelj naredi, česar ne more nekdo drug. Ne more zgodovinar; poda sicer podatke, opiše razmere, ne more pa v tolikšni meri pripeljati v ta proces katarze, očiščevanja.

Ali torej verjamete, da ima literatura pri soočanju z našim bratomorjem moč, ki je zgodovinopisna dela in razne deklaracije nimajo? Kakšna je spravna, odpuščanjska, prečiščevalna moč literature?

Na tihem je ta moč kar velika. To noč sem jo videl – uspeh tega Jančarjevega romana in odrske uprizoritve kažejo na to, da Slovenci, dobro misleči Slovenci, hrepenijo po teh zgodbah, in to skozi vidike in pristope, ki jih nudi literatura. S slednjo izstopiš iz politike in greš v človeško usodo. To narediš s pomočjo estetskega besedila, ki je že samo po sebi, ker je estetsko, očiščujoče, katarzično. Da ima To noč sem jo videl tak uspeh, kaže na to, da mnogi slovenski bralci, tudi intelektualci, tudi taki, ki morda javno ne smejo sočustvovati z »drugo« stranjo, ki je izgubila vojno, lahko preko literature vendarle začutijo človeka v človeku tudi pri ljudeh, ki se jim politično zdijo sporni. Želim si, da bi bilo tega še več. Upam, da bodo v tem ključu brali tudi mene. To je namen literature: ko pisatelj naredi, česar ne more nekdo drug. Ne more zgodovinar; poda sicer podatke, opiše razmere, ne more pa v tolikšni meri pripeljati v ta proces katarze, očiščevanja. Tega ne more niti politik, čeprav se trudi, ampak on ima pogosto svoje kalkulacije. Pisatelj pa lahko. In duhovnik pri oltarju, ki tiho daruje Bogu vse trpljenje ljudstva. To pa je spet druga dimenzija očiščevanja …

 

V mojem prizoru sovjetska oficirja pustita na tabli zapisan Slomškov verz, v sobo pa seveda obesita Stalinovo sliko.

Vi povezujete obe. Ali se ne uresničuje prav na tak način Slomškov molitveni klic, ki ste ga že omenili: Naj neha moč hudobnega sveta! Pesem se v romanu pojavi na tabli v neki bombardirani šoli, berejo jo sovjetski oficirji in v besedah, čeprav zapisanih v latinici, prepoznavajo slovenski jezik.

Moj junak se je skrival v tej šoli. To sicer izvemo naknadno, ker smo najprej v tem prostoru s sovjetskimi oficirji, tudi z maršalom Rodionom Malinovskim, ki je bil pozneje, v času kubanske krize celo sovjetski obrambni minister. Velika riba v sovjetski vojaški zgodovini. No, v knjižnem prizoru se dere na podrejenega: v svojem malem štabu nimaš Stalinove slike, imaš pa na tabli neko fašistično poezijo! Pa mu podrejeni pojasnjuje, da najbrž ni fašistična, da se zdi to slovanski zapis. To vidi tudi Malinovski. Ta sovjetski maršal je imel strahotno pustolovsko vojaško zgodovino. Bil je vsepovsod, tudi v španski državljanski vojni. Prav zato sem v pisateljski domišljiji predvideval, da bi Malinovski lahko prepoznal enega od jugoslovanskih jezikov, razbral vsebino zapisanega verza in torej prepoznal, da je na tabli napisana pesem dobronamerna, ne fašistična, saj omenja angele in protestira proti vojni. V mojem prizoru sovjetska oficirja pustita na tabli zapisan Slomškov verz, v sobo pa seveda obesita Stalinovo sliko.

Še eno vsaj navidezno protislovje več. Knjiga na primer jasno obsoja vojno, a hkrati slavi tovarištvo v vojnih jarkih.

Ko sem postal duhovnik in sem začel ob prvih petkih obiskovati starejše in umirajoče, sem tukaj na Frankolovem srečeval več vojakov iz druge svetovne vojne, mobilizirancev. Enega se posebej spomnim. Ležal je, le še na pol pokreten je bil. Lična soba. Lepo so skrbeli zanj. Vse je bilo vedno pospravljeno, očiščeno. Na nočni omarici je stala samo ena slika: on, Slovenec, kot osemnajstletnik v nemški uniformi. Od mnogih slik, ki bi jih lahko imel na nočni omarici, je imel prav tisto in samo tisto. Zakaj? Takrat je doživel svoj tragični, bivanjski, dramatični in religiozni vrhunec; takrat so se v njem zgodile največje moralne dileme; takrat je ohranil svoje dostojanstvo, svojo dušo; tista slika je priklicala hvaležnost, ker je preživel, četudi je bil tako rekoč obsojen na smrt, kajti iti na rusko fronto je bilo skoraj kot obsodba na smrt.

Čeprav je vojna zlo, je tovarištvo vrednota, to sem res skušal eksplicitno poudariti.

In kaj sem še doživel pri takih izpovedih? Prav to prijateljstvo v rovih. Nekdo je dejal: bilo je težko, a vojaki smo bili med seboj veliki prijatelji! Pa saj se tega marsikdo spomni tudi iz svoje jugoslovanske vojaščine. Tudi sam se. Oh, kaj vse je bilo v kasarni! Včasih tudi trpljenje. Ampak vojaki smo gojili medsebojno prijateljstvo, drug drugega smo podpirali, se znali tudi zabavati. Čeprav je vojna zlo, je tovarištvo vrednota, to sem res skušal eksplicitno poudariti.

Čeprav je bil stari oče po vojni tudi nosilec partizanskih priznanj, ni nikoli vstopil v partijo in je redno hodil k maši.

Zavedam se, da je vprašanje čudno, saj sega na področje t. i. če zgodovine¸ pa vendar: če bi bili vi letnik 1920, kaj bi se vam zgodilo? Skoraj zagotovo bi se znašli na neki oboroženi strani. Se pri pisanju vojnih romanov tako vživite v zgodbo, da morda pomislite na scenarije, ki bi se utegnili zgoditi tudi vam, če bi se znašli v koži svojih junakov?

Morda lahko odgovorim tako, da pogledam svoja stara očeta. Eden je bil aktivist, malo vohuna, ki je za partizane zbiral informacije. Gestapo ga je dvakrat zaprl, tretjič je aretaciji ubežal. Ptujski gestapovci so ga v zaporu tepli, mu grozili z ustrelitvijo, ampak so ga izpustili, ker mu niso mogli ničesar dokazati. Zanimivo, Nemci so na koncu vendarle imeli tudi neka pravna pravila … Dvakrat so ga torej spustili, tretjič ga verjetno ne bi, zato jim je pobegnil. To je ena zgodba: tihi upor proti okupatorju zaradi slovenske ideje. Tako je bilo pri mojem starem očetu, ki je bil že pred vojno zelo slovensko usmerjen. Gotovo je poznal in se zelo verjetno tudi družil s Francem Jezo, ki je iz iste vasi (nedavno, 20. septembra, je bil v Trstu znanstveni posvet o disidentu Francu Jezi, ki sta ga organizirala Študijski center za narodno spravo in tržaško Društvo slovenskih izobražencev; op. B. Š.). Jeza je bil malo mlajši, po Ptuju je vodil razne protinemške akcije. Stari oče mi je pripovedoval, kako je izgledala ena takih akcij: nemške fante, ki so se oblačili v kratke hlače in bele nogavice, so na Ptuju počakali pri kakem vhodu. Ko so šli mimo, so jih slovenski kmečki fantje iz vasi, ki so prišli v mesto, naskočili, potegnili v vhod in s črnilom popackali njihove bele nogavice. To je ta uporniški duh, ki je bil v mojem starem očetu. Čeprav je bil po vojni tudi nosilec partizanskih priznanj, ni nikoli vstopil v partijo in je redno hodil k maši. So pa partijci hodili k nam na obisk, tako da sem jih bil vajen. Ampak tudi župnik je k nam hodil na obisk (smeh). To bi bila torej ena možnost, kaj bi se lahko meni zgodilo v vojnem času.

Drugo bi lahko ponazarjala zgodba drugega starega očeta, ki je bil preprosto vpoklican v nemško vojsko in je bil najprej poslan na vzhodno fronto, potem pa kmalu premeščen na zahodno. Umrl je leta 1977, tako da nisem mogel natančno povzeti njegove zgodbe, da bi vedel vsaj to, v kateri enoti je bil in bi potem skušal rekonstruirati njegovo pot. Tudi on se je znašel v položajih, ko je moral ohraniti svojo čast. Ni nam govoril, da bi kdaj streljal ali ne streljal – to je preskočil –, ampak samo, kako je bilo treba preživeti. Povedal pa nam je zgodbe o ženskah, ki jih je srečal: ena Francozinja, ena Nemka, pa tista, ki je doma čakala … Pozneje, ko je že prišlo leto 1990, je njegov prijatelj povedal še zgodbo, da je mojega starega očeta zelo mučila OZNA. Ko se je vrnil iz nemške vojske, so ga zaprli v celice v Begunjah; niso mu dali hrane in je skoraj umrl od lakote. Ko je po vojni – domnevam, da v jeseni 1945 – končno stopil na domače dvorišče, so ga njegovi domači najprej odgnali, saj ga niso prepoznali, tako hudo ga je OZNA obdelala.

Zelo verjetno bi bila ena izmed teh zgodb tudi moja: če si doma, da imaš uporniško držo in tiho deluješ za osvoboditev in mir; če pa si vpoklican – seveda ne moreš reči ne, ker ne smeš škoditi svoji družini –, pač greš in narediš nek načrt preživetja ne samo telesa, ampak tudi duše: da se ne boš omadeževal v groznih razmerah, da ne boš postal morilec, da ne boš postal tat, da ne boš izkoriščal svojega orožja in se znašal nad civilisti …

Po eni strani je v redu, če maturanti berejo Kocbeka, ker šokira s svojo globino, s svojo poezijo. Po drugi strani pa to ni v redu, ker je Kocbek podpisnik Dolomitske izjave.

Kaj tudi v luči teh spoznanj in svojega romana želite Sloveniji v naslednjem letu, ko se bomo spominjali 80. obletnice konca druge svetovne vojne in revolucionarnega prevzema oblasti? Videl sem denimo, da ste se na omrežju X malce obregnili ob to, da bo v tem letu čtivo za maturitetni esej Kocbekov Strah in pogum …

Maturitetni esej ima za podlago dve deli: Jančarjevo In ljubezen tudi, ki je nekako nadaljevanje To noč sem jo videl, ampak bolj z vidika partizanstva, odporniškega gibanja v Mariboru in okolici, na Pohorju, in Kocbekov Strah in pogum. Ob slednje sem se res, kot pravite, obregnil: po eni strani je v redu, če maturanti berejo Kocbeka, ker šokira s svojo globino, s svojo poezijo. Po drugi strani pa to ni v redu, ker je Kocbek podpisnik Dolomitske izjave. On je bil kot hipnotiziran s strani svojih tovarišev komunistov Kardelja, Kidriča. Podlegel je njihovi revolucionarni magiji ali hipnozi in je potem naredil veliko napako, ko je zavestno prepustil komunistom vodenje OF, češ, enotni moramo biti in komunisti so najbolj sposobni za vodenje, tudi vojaško usposobljeni, saj so sodelovali že v španski vojni, češ, komunisti vedo, kako in kaj, imajo podtalno organizacijo, z njimi si delimo idejo o socialistični pravični družbi. Kot krščanski socialist je Kocbek razmišljal v teh smereh, kar se je izkazalo za zelo napačno. Ne bi rad, da bi maturitetni esej na zvit način še enkrat podpisoval Dolomitsko izjavo.

Konca groznega vojnega obdobja in daru svobode v Evropi se moramo spomniti s hvaležnostjo. To mora biti ena drža. Druga pa je, da se spomnimo vseh žrtev, zlasti tistih, ki so bile pobite po nedolžnem.

Tega poudarka si torej za spominsko leto 2025 ne želite. Česa pa?

To leto je in bo velika priložnost. Vsekakor se je treba zahvaliti za konec vojne v Evropi. Vojna je bila veliko zlo. Ko bereš zapise in spomine: kako veliko veselje je bilo 8., 9. in 10. maja po Sloveniji, ko so vzklikali: »Vojne je konec! Vojne je konec!« Veliko breme je padlo in veliko veselje nastopilo. Seveda se je to veselje takoj skvarilo, takoj sfižilo. Svoboda je hitro postala nov strah, za nekatere kar smrt. Pa vendar: konca groznega vojnega obdobja in daru svobode v Evropi se moramo spomniti s hvaležnostjo. To mora biti ena drža. Druga pa je, da se spomnimo vseh žrtev, zlasti tistih, ki so bile pobite po nedolžnem. Pobojev nedolžnih je bilo ogromno. Nedolžne žrtve so mali Kristusi. Letos sem prebiral pisma štajerskih talcev pred smrtjo. Nekatera so jim dovolili napisati in so uradno prišla iz zaporov, nekatera so od tam prešvercali. Ob koncu 60. let je pisma izdala Založba Obzorja. V teh pismih se ogromno omenjajo Bog in nebesa in Marija. Pri nekaterih, ki so že bolj partijsko usmerjeni, pa ne. Ampak vidiš, da so ti ljudje imeli vero, da so to bile čiste duše in nedolžne žrtve ter da so velikokrat svojo krivično talčevsko smrt zavestno darovali za boljšo Slovenijo.

In spomniti se moramo žrtev pobojev po koncu vojne. Kot tudi ob drugih dramatičnih trenutkih se moramo naučiti, da stvari gledamo z očmi žrtve, pozabljenega, ne toliko z očmi zmagovalca, triumfatorja. Gledati z očmi tistega, ki je bil po krivici odrinjen, pozabljen, pohojen ali celo ubit. To je krščanska drža, ki si jo želim tudi za leto 2025.

Del našega gozda je bil tako čudno jasast, da sem včasih začel razmišljati: kaj pa, če je tam tudi grobišče?

Prej sva omenjala Šterntal oz. Kidričevo. Če prav vem, bo vaša naslednja romaneskna zgodba povezana s tem žalostnim krajem.

Šterntal mi je blizu. Kot sva že omenila: ob novi maši sem bil prvič tako dramatično soočen, kako grozno je bilo tam, da so nekateri storilci še živi, da so v okolici grobišča … Mi imamo tam blizu gozd. Po eni babici izhajam prav iz bližine taborišča. Del našega gozda je bil tako čudno jasast, da sem včasih začel razmišljati: kaj pa, če je tam tudi grobišče? To je moja osebna vpetost. Predvsem pa imamo, hvala Bogu, pričevanja o Šterntalu. Velika večina zapornikov je bila izgnana, ne ubita. Ti so bili večinoma Nemci: Kočevarji, Nemci z Apaškega polja, pa Maribora, Ptuja, Celja. Na podlagi teh pričevanj se da taborišče precej dobro rekonstruirati. Veliko gradiva je že zbranega. Želel bi si, da bi tisti, ki to zbirajo – na Kidričevem deluje agilno zgodovinsko društvo – naredili monografijo. Še vedno stoji upravna stavba taborišča z dvema zvezdama. Imamo tudi jasne dokaze, da se je imenovalo koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju. Ker nemškega imena Šterntal niso hoteli uporabljati, so uporabili poimenovanje po vasici Strnišče. Ampak bolj zanimivo je to, da so taborišču dali ta nemški nacistični izraz: koncentracijsko taborišče, torej Konzentrationslager. Ali so to naredili zato, da se maščujejo Nemcem tudi na simbolni ravni? Ali pa zato, ker so tu ponavljali metode, ki so bile značilne za Dachau ali celo za Auschwitz.

Zgodba iz tega kraja torej pride z naslednjo knjigo?

Da. Je že zastavljena, jo že pišem. Bo seveda širša, ne samo Šterntal. V ospredju bo usoda posameznika, tudi hudodelca, hočem povedati, kako je bilo, in poskusiti zajeti dušo.

Pogovor s p. Brankom Cestnikom je bil najprej v nekoliko skrajšani obliki objavljen v 175. Slovenskem času.