Predavatelj, jezuit, diplomiran teolog, urednik revije Vzgoja, soavtor etičnega kodeksa katoliških pedagogov in predvsem neutruden pedagoški mentor, je s svojim širokim, tolerantnim in prepričljivim videnjem problematike katoliške pedagogike uspel prenesti na poslušalce močan naboj optimizma, ki je še kako potreben po desetletjih katakomb, v katere je bil v Sloveniji potisnjen katoliški pedagog. Poslušalci so ga počastili z velikim zanimanjem in zbranostjo. Kot že navedeno, sem se predavanja udeležil tudi sam, mu zbrano prisluhnil in naredil kratek povzetek, ki mi je še po dveh polnih desetletjih zbudil veliko pozornost in sem se tako odločil, da ga priredim za objavo.

Kako vstopiti v notranji svet mladih in kako jim pomagati?

Predavatelj je začel z ugotovitvijo iz nekega svojega uvodnika, kako v šolskih klopeh utripa na tisoče mladih src. O teh pedagog komaj sluti, kaj vse nosijo v sebi, kot npr.: »pričakovanje in upanje, vedoželjnost in ambicioznost, razigranost in čudenje, pa tudi strah, naveličanost, poraženost, občutek neustreznosti in odvečnosti, umazanost in ogoljufanost…« Zato je njegovo prvo vprašanje, ko se prvič sreča s svojim razredom, predvsem v tem, »kako stopiti v ta njihov notranji svet in kako jim pomagati … Da bodo jutri iz teh šolskih klopi izšli raziskovalci tega sveta, ki se nikoli ne bodo načudili zapletenosti in mamljivosti skrivnostne materije in razodevajoče se resnice; ljudje s posluhom za človeka, pozorni na notranjo glasbo človeške govorice, ubesedene in neubesedene; duhovniki s čutom za sveto; kulturniki, ki jih bo spremljala pojavnost lepote; družboslovci, izzvani, da ustvarjajo pravično sobivanje v strukturah, ki jih potrebujemo; mame in očetje, zaljubljeni v življenje; ljudje vseh poklicev, ki bodo odkrivali radost ustvarjanja in služenja. Ne pa ljudje, brezčutni do sebe in drugih, ki materije ne bodo doživljali kot zanimive, ampak kot otežujočo, ki jim delo ne bo nikoli radost, ampak samo nesmiselni napor; ki ne bodo zaznali toplote človeške besede, skrivnosti presežnega, lepote, ki navaden trenutek spremni v praznik …«

Avtor prispevka se je naslonil na predavanje mag. Silva Šinkovca »o moči in nemoči katoliškega pedagoga« v današnjem času. FOTO: Tatjana Splichal

V čem je danes moč in nemoč katoliškega pedagoga pri soustvarjanju Človeka, te edinstvene »Božje umetnine«?

Šinkovec je opozoril, da stopamo oz. živimo v postmoderni družbi, v kateri izginjajo velike ideologije in veliki filozofski sistemi s svojimi medsebojnimi konfrontacijami vred. V tej družbi so vse manj pomembne ideje in vse bolj postaja pomemben človek. Torej smo priča odločitvi za človeka, tudi v primeru, ko je govor o njegovi uspešnosti. Saj je tudi ta odvisna od človekovih kvalitet in ne samo od znanja. In zato ne more samo trg usmerjati vzgojnega procesa, ampak tudi potreba po kakovostnem življenju. Ta problem ni samo slovenski, temveč je prisoten tudi v evropskih in drugih šolah po svetu. Zato se teža vloge pedagoga seli z odgovornosti za kakovostna znanja na odgovornosti za etičnost človeka. In ravno v tej prihajajoči novi etični razsežnosti vzgoje se odpira katoliškim pedagogom nova perspektiva. Dejstvo, da se Slovenija v pedagoškem pogledu še ni izvlekla iz ene same (ateistične) filozofske sheme, ne sme razorožiti katoliškega pedagoga. Tudi ta shema je namreč legitimna in del življenja. Vendar ne more biti edina in tudi ne prevladujoča. In čas ne dela zanjo, saj v svetu prevladuje spoznanje, da je etičnost edini način vzgajanja in da obstaja samo ena pedagogika, to je pedagogika zgleda.

Nezadržno prihaja čas tudi za etični pedagoški koncept

Šinkovec torej opozarja, da se kljub občutku nemoči katoliškega pedagoga, izvirajoče iz težkih izkušenj preteklosti, ki se po sili inercije prenaša v sedanjost, vendarle odpira prostor tudi za etični pedagoški koncept. Tudi okoliščina, da katoličani v svoji večdesetletni potisnjenosti na družbeno obrobje niso razvili in strokovno izpopolnili lastne pedagoške alternative, ne sme delovati razorožujoče, »saj hitijo, da nadoknadijo zamujeno, z ustanavljanjem katoliških pedagoških skupin in združenj, s pedagoškimi delavnicami, s sprejetjem etičnega kodeksa pedagoških delavcev, z vse bolj bogato literaturo itn.« Tudi že v sedanjih okoliščinah, meni Šinkovec, ima pedagog svoj, sicer omejeni, vendar kar občuteni manevrski prostor delovanja. Ena izmed razpravljavk na predavanju je namreč spomnila, da je vendarle učitelj šef svojih učencev. In ti kot tudi širša javnost cenijo pedagoga predvsem po njegovem zgledu, dobroti in globlji predanosti vzgojnemu delu. Kljub izrinjenosti vere iz šol in zapostavljanju etičnih vrednot lahko pedagog veliko tega vnaša v svoj vsakodnevni stik z učenci. Mladi so namreč mnogo manj obremenjeni s predsodki do vere, kot si morda mislimo. Potem je moč katoliškega pedagoga tudi v starših. Kajti šola se bo morala še kako truditi, da pridobi v starših svoje zaveznike. Saj brez sodelovanja staršev, brez skupnega razmišljanja in iskanja pade sleherni izobraževalni in vzgojni sistem. Kljub verjetni vse večji mreži privatnih (tudi versko usmerjenih šol) pa morajo katoličani ostati prisotni tudi v javnem šolstvu ter ga s svojo vizijo vzgoje izboljšati, tudi zaradi občestvene razsežnosti krščanstva in njegove univerzalne vizije. To pa, pravi Šinkovec, bodo dosegli takrat, ko se bo njihova alternativna pedagoška kultura potrdila kot bolj kakovostna. In ravno na področju vzgoje imajo katoličani zanesljivo kaj več povedati. Zato naj ne tratijo preveč energij za objokovanje svojega dosedanjega položaja ter za premlevanje travm preteklosti, ampak naj se z vsemi močmi predajo predvsem novim izzivom in možnostim.