Kot kristjan in posebno kot človek se je treba zavedati, da v trpljenju nismo sami. Velikokrat se nam dogaja, da smo skupaj v lepih trenutkih, ob praznovanju rojstnih dni in kakih pomembnih obletnicah in uspehih, ki jih dosežemo. Kaj pa v trpljenju, ko nas zapuščajo moči, ko nam bolezen odvzema življenje, ko se nas ljudje izogibajo, pa ne zaradi bolezni ali stiske, temveč ker ne vejo, kako bi z nami stopili v stik, kako bi se z nami pogovarjali, kaj bi nas vprašali ali nam rekli v spodbudo?

Takrat obnemimo, se znajdemo v stanju popolne nemoči, ne vemo, kako in kaj, in po navadi odpovemo. A ne bojmo se, bolezen, stiske in težave ne pridejo zato, da bi nas ohromile, temveč da bi preoblikovale naše misli, naše življenje, da bi se borili, da bi sprejeli trenutno stanje ter zaupali v brezmejno Gospodovo moč in njegovo voljo. Navsezadnje je to tudi najbolj pomembno.

Bolnikom je treba pomagati, da svojo bolezen vidijo v širšem kontekstu svojega življenja.

Kot bolniški župnik se vsakodnevno srečujem z ljudmi, ki se jim v trenutku sesuje svet pod nogami, ki se znajdejo v stiski. Pa ne mislim tukaj samo na bolne, ki jih bolezen osebno prizadene, temveč tudi vse njihove svojce ter obenem tudi zdravstveno in medicinsko osebje. Gospod v Markovem evangeliju reče ženi: »Tvoja vera te je rešila,« in očetu umrle deklice: »Samo veruj.« Oba dogodka ponazarjata, kaj je vera in kakšna je pravzaprav njena moč. Vera pomeni »dotakniti se« Jezusa, njena moč nas rešuje smrti. Žena in deklica sta podoba vseh nas.

Samo če se Jezusa dotikamo, smo rešeni, ker je on naše življenje. Dotik njega rešuje in predpostavlja bližino. Ta prva in temeljna oblika poznavanja je tudi stik z drugim. Moč takšne vere je večja od strahu in je v tem, da popolnoma zaupamo Jezusu in njegovi besedi, tudi vpričo smrti. Bolniki, ki nimajo vere, so v slabšem položaju. Preživljajo trojno trpljenje: trpijo zaradi bolezni, trpijo zaradi njene nesmiselnosti (zanje je le nadloga, posledica slepega naključja) in trpijo, ker jim jemlje življenje. Na svojo bolezen gledajo kot na nekaj, kar je treba prenašati, ne pa živeti. Njihovo življenje je ustavljeno, saj pasivno čakajo, da se stvari vrnejo v normalno stanje, da bodo lahko spet začeli živeti. Živijo v prihodnosti, ne v sedanjosti.

Samo če se Jezusa dotikamo, smo rešeni, ker je on naše življenje.

Po drugi strani pa so bolniki z vero v veliko boljšem položaju. Čeprav jih vera ne more rešiti bolezni ali zmanjšati trpljenja, ki jim ga povzroča, verniki še naprej živijo tako intenzivno kot prej ali celo bolj intenzivno. Boga lahko iščejo tako v bolezni kot v zdravju in njihova bolezen se lahko izkaže za tako plodno izkušnjo, da bodo to bolezen blagoslovili. Kljub temu se z boleznijo ni lahko pozitivno spoprijeti. Toda če ljudje tega ne storijo, postane čas bolezni popolna izguba. Življenjsko pomembno surovino zavržejo, namesto da bi jo poskušali preoblikovati.

Bolnikom je treba pomagati, da svojo bolezen vidijo v širšem kontekstu svojega življenja. Da je ne vidijo kot nesrečno epizodo v svojem življenju, ampak kot njegov sestavni del. To je enako resnično kot kateri koli drug del življenja in ima potencial, da jih obogati. Vsak od nas je sposoben ozdraviti, saj ima oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo, usta, ki govorijo, roke, ki se lahko dotikajo, in predvsem srce, ki zna ljubiti. Zato se ne bojmo prejemati zakramenta bolniškega maziljenja, kajti preko njega Bog rešuje in ozdravlja bodisi naše telo, našo dušo ali duha.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (7/2025).