Vedno znova se mi kot bolniškemu duhovniku, župniku Bolniške župnije v Ljubljani zastavlja vprašanje: Kako lahko pomagam? Ali še bolje: Kako ti lahko pomagam to prenašati? Kako naj ti pokažem, da ne trpiš sam?

Kot kristjan in posebno kot človek se je treba zavedati, da v trpljenju nismo sami. Velikokrat se nam dogaja, da smo skupaj v lepih trenutkih, ob praznovanju rojstnih dni in kakih pomembnih obletnicah in uspehih, ki jih dosežemo. Kaj pa v trpljenju, ko nas zapuščajo moči, ko nam bolezen odvzema življenje, ko se nas ljudje izogibajo, pa ne zaradi bolezni ali stiske, temveč ker ne vejo, kako bi z nami stopili v stik, kako bi se z nami pogovarjali, kaj bi nas vprašali ali nam rekli v spodbudo? Takrat obnemimo, se znajdemo v stanju popolne nemoči, ne vemo, kako in kaj, in po navadi odpovemo. A ne bojmo se, bolezen, stiske in težave ne pridejo zato, da bi nas ohromile, temveč da bi preoblikovale naše misli, naše življenje, da bi se borili, da bi sprejeli trenutno stanje ter zaupali v ...