Sebastjan Kristovič pravi, da je priča številnim situacijam, ko starši že na predšolski ravni niso več kos svojim otrokom. Gre za kombinacijo različnih dejavnikov, med najpomembnejše pa gost navaja: permisivno vzgojo, prezasičenost otrok s starševsko skrbjo in pa tudi zaslone. Kombinacija vsega naštetega rezultira v tem, da otroci prejemajo sporočilo, da ne zmorejo, da niso sposobni, da si preprosto ne upajo »lotiti življenja«, kot se izrazi terapevt.Pogovor s Sebastjanom Kristovičem je vodila Tina Martinec Selan. FOTO: Siniša Kanižaj

Mama otroka ne rodi zase

Cilj staršev in vzgoje mora biti opolnomočiti otroke, da so pripravljeni na življenje in da (tako rekoč) čimprej odletijo iz gnezda. S pretirano skrbjo pa jih priklepamo nase, a mama otroka ne rodi zase, temveč za svet, poudarja. »Na šolah za starše pogosto rečem staršem: ne se toliko ukvarjati z otrokom. Dajte mu malo dihati, pustite mu tudi malo miru.« Otrok je fizično, duševno in duhovno bitje. Ko ga vzgajamo, ga moramo imeti pred očmi, kakšen bo čez 20, 3o let. Skozi to perspektivo si želimo, da se osamosvoji, postane pokončen, samozavesten in dober človek. Želimo si, da bi otrok dejavno vstopil v življenje in se pri tem zavedal svoje odgovornosti, kajti vsak ima svoje življenje in to, kar iz njega naredi, v svojih rokah.

To pa ni mogoče, če se tudi kdaj česa ne nauči, to pa pomeni tudi padce – včasih tudi v povsem fizičnem pomenu. »Ko sem bil sam otrok, smo imeli vsi popraskana kolena. Nekoč sem stal v družbi z več moškimi in smo ugotavljali, da imamo vsi brazgotino na bradi, ker smo si jo v otroštvu prebili. Dandanes pa v pretiranem strahu, da se ne bi otroku kaj zgodilo, otroka skušamo pred vsem zaščititi. Menim, da ni nič narobe s tem, če ima otrok kdaj popraskana kolena, če ga opeče kopriva ali piči čebela.«

Zasloni, krivci za številne duševne stiske

Sebastjan Kristovič opozarja, da so prav zasloni največji kradljivci našega časa, pa tudi energije, življenjske moči in poleta naših otrok. Številne duševne stiske otrok in mladih, ki smo jim priča v zadnjih letih in so še močno v porastu, kažejo na to, da se v mladih nekaj dogaja, in prav zasloni so tisti krivec, ki pripomore k pasivnosti, strahu, nemoči in ne-odgovornosti.

Mama in oče imata različni vlogi

Sebastjan Kristovič seveda poudarja, da je predpogoj dobre vzgoje brezpogojna ljubezen staršev, ki jo mora otrok tudi čutiti. Dosledna vzgoja pa ni enostavna, saj moramo biti zanjo prisotni. Otroka moramo začutiti, vedeti, kaj se v najstnici ali najstniku dogaja.

Vloga očeta je enako pomembna kot vloga matere, a ni enaka. Oče mora »stati inu obstati«, kot je rekel Primož Trubar, sin pa preizkuša meje in se vanj zaletava. A oče naj bo trden steber kljub vsem preizkušnjam. Izrednega pomena se mu zdi tudi enotnost obeh staršev pri vzgoji, kar tudi sam ceni pri tem, kako je bil vzgojen. »Pogosto je oče, ko sem ga kaj prosil, rekel: 'Si že vprašal mamo?' Bila sta stroga, dosledna in enotna med seboj. Zjutraj pred šolo pa sem vedno slišal malo pridigo: 'Bodi priden, poslušaj, pa ne divjaj!' Kaj pa dandanes rečemo otrokom, preden grejo v šolo? 'Uživaj, pa fajn se imej!'«

Oglejte si celotno oddajo.