Ko pa sem pri šestnajstih letih izročil življenje Kristusu in doumel, da v meni prebiva Sveti Duh, sta se moj strah in nezaupanje do kristjanov drugih veroizpovedi začela razblinjati. Poleg tega sem bil lačen Božje besede in odkrival sem bogastvo Svetega pisma. Nikoli pa nisem razmišljal o tem, da bi zapustil katoliško vero. Izposojanje iz shrambe drugih krščanskih izročil mi je vero le utrjevalo. Bolj sem začel spoštovati njihove darove in prispevke k svoji hoji za Kristusom. Spoznal sem, da ne tekmujemo.

Izposojanje iz shrambe drugih krščanskih izročil mi je vero le utrjevalo.

Poleg tega sem zahrepenel po evangelizaciji, zato sem vstopil v katoliško semenišče. Želel sem si pridobiti čim več duš za Jezusa. Gospod je v tem času utrjeval temelj edinosti, ki je že nastajal v mojem srcu. Vpisal sem se na seminar z naslovom ekumenski dialogi. V tem akademskem okolju sem izvedel za uradne dialoge med katoličani, anglikanci in protestanti. Čeprav sem semenišče zapustil in se pozneje poročil, nikoli nisem opustil prepričanja o krščanski edinosti.

Edinost ali needinost: to je odločitev

Vem, da Jezus resno jemlje edinost, saj mu je močno obremenjevala um in srce v zadnjih urah na tem svetu. Na večer pred smrtjo je molil, »da bodo eno« ( Jn 17,11). Vprašati se moramo: Zakaj se je zdelo, da številnih Jezusovih učencev njegova iskrena molitev ni ganila?

Za to je več razlogov. Eden največjih je strah. To očitno velja tudi za predane katoličane in goreče protestante. Bojimo se, da bomo morali ogroziti vero, če si bomo prizadevali za edinost. Prava edinost lahko izvira samo iz našega skupnega zavzemanja za resnico in če prepoznamo veliko širino sloge glede evangelija, nas to lahko opogumi, da na tem gradimo kljub preostalim neskladjem. Sveti Duh nam mora odpreti srce, da odstrani ta globoko zakoreninjeni strah. Živim in sodelujem z drugimi kristjani, zato odkrivam, da vzajemna ljubezen in spoštovanje, ki ju krepi Sveti Duh, odstranjujeta bojazni in omogočata edinost.

Bojimo se, da bomo morali ogroziti vero, če si bomo prizadevali za edinost.

Tudi nevera nam lahko preprečuje prizadevanje za edinost. V resnici ne verujemo, da so besede iz sedemnajstega poglavja Janezovega evangelija uresničljive. Mislimo, da Jezus pravzaprav ni molil, ampak so bile to zgolj njegove pobožne želje. Kljub njegovi gorečnosti za edinost in enaki gorečnosti vseh sodobnih papežev večina katoličanov še vedno ne verjame, da je edinost mogoča. Večkrat slišim mnenje, ki se glasi približno takole: »Cerkveni voditelji so se potrudili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru, a to na moje življenje nima nobenega vpliva.«

Strah in nevera sta zelo resnična in dober izgovor, zakaj kristjani ne jemljemo resneje Jezusovega hrepenenja in načrta za edinost. A sta ravno to – izgovor – ki lahko prikrijeta nepokorščino.

Mogoče nam lahko pomaga prilika o izgubljenem sinu (prim. Lk 15,11–32). Poznam srce parajoče zgodbe staršev, ki so se poskušali spraviti z odtujenim sinom ali hčerko. Solze, ki jih pretakajo, bi lahko napolnile veliko vedro. Poleg tega je, kadar sorojenci nočejo govoriti med seboj ali celo nočejo biti v istem prostoru, grozljiv vpliv na družino skoraj neizrekljiv. Kar predstavljajmo si žalost, ki napolni Božje srce zaradi razdeljenih otrok. Če bi se med branjem prilike o izgubljenem sinu lahko poistili z očetovo žalostjo zaradi izgubljenega sina in njegovih sprtih sinov, bi si lahko zamišljali Božje hrepenenje po edinosti.

Če želimo odgovoriti na Jezusovo molitev za edinost, se moramo udje Kristusovega telesa otresti strahu in nevere.

Če želimo odgovoriti na Jezusovo molitev za edinost, se moramo udje Kristusovega telesa otresti strahu in nevere. Jezus s svojo besedo jasno pokaže, da želi edinost. Sveti Duh je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru jasno povedal, da je edinost del Božjega načrta. Cerkev pa je jasno sporočila, da prizadevanje za edinost ni stvar izbire.

Najjasneje je to povedal papež Benedikt XVI. 20. aprila 2005, ko je dejal: »Izkazovanje dobre volje ni dovolj. ... Treba je ukrepati ... da bo vsakdo napredoval na poti ekumenizma. ... Vsak izmed nas se mora postaviti pred vrhovnega Sodnika vseh ljudi in se zavedati, da mu bomo nekoč morali odgovarjati za to, kar smo storili ali česar nismo za veliko dobro polne in vidne edinosti vseh njegovih učencev.«

»Kakor v nebesih, tako na zemlji«

Kadar molimo Gospodovo molitev, prosimo, da bi Božje kraljestvo in njegova volja prišla na zemljo, tako kot obstajata v nebesih. Sam Jezus nas je učil moliti s to pričakujočo vero. Veliko plati Božjega kraljestva je že v nebesih, na zemlji pa jih še ni. Ena od teh je edinost.

V nebesih vlada edinost.

V nebesih pa vlada edinost. Jezus nam zapoveduje, naj molimo, da bo njegovo kraljestvo izpolnjeno na zemlji in v nebesih, zato vsakokrat, ko molimo očenaš, Boga prosimo, naj zedini Kristusovo telo, da bo táko kot v nebesih.

Naš Gospod nam je naročil, naj molimo za edinost in si prizadevamo zanjo. Od njega je odvisno, ali jo bomo dosegli ali ne. Naša naloga na zemlji je moliti, ubogati in delovati. Sadovi so Božja stvar.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (1/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.