V velemestu, ki je moj dom, ni neobičajno videti takih moških in žensk na območjih z veliko prometa. Vsak izmed njih mi trka na vest, pa vendar se ne odzovem zmeraj, kot bi se rada. Včasih komu dam nekaj dolarjev, če jih imam ravno pri roki. Drugič jim poskusim pogledati v oči in se jim vsaj nasmehnem. Včasih pa strmim v semafor in mu prigovarjam, naj posveti zelena, ker me je preveč strah ali mi je nerodno, da bi pomagala.

Težko je gledati druge trpeti, zlasti kadar okoliščine ogrožajo njihovo dostojanstvo.

Težko je gledati druge trpeti, zlasti kadar okoliščine ogrožajo njihovo dostojanstvo. To še posebno občutimo, kadar naši prijatelji ali sorodniki prestajajo preizkušnje. Podpiramo jih po najboljših močeh; včasih nas v njihovem imenu celo obide pravičniška jeza.

Ko pa vidimo neznanca v stiski, je to povsem drugačna izkušnja. Njegova preizkušnja vsekakor zaigra na isto struno sočutja, vendar nas tudi izziva. Krivica zahteva odziv, zato se včasih pretvarjamo, da je ne opazimo.

Kadar nas pogum pusti na cedilu, se lahko zgledujemo po svetem Petru Klaverju. Rodil se je leta 1580 ter postal jezuitski duhovnik in misijonar tisočem sužnjev v Kolumbiji. Hudo trpljenje teh mož in žena ga nikakor ni prestrašilo, temveč je pritegnilo njegovo pozornost in ga ganilo, da je z njimi dostojanstveno ravnal. In ta »suženj sužnjev«, kakor se je poimenoval pater Klaver, nas lahko nauči, kako naj se na velike ali majhne bolečine in krivice svojega časa odzovemo s Kristusovo ljubeznijo.

Klic k ladjam

Peter Klaver se je leta 1580 rodil v Verduju v Španiji. Njegovi starši so bili goreči katoličani visokega stanu. Vzgajali so ga tako, da je spoznaval in ljubil vero. Zaradi prijetnega značaja in ponižnega vedenja je bil pri srcu vsem, ki so ga poznali. Njegov poklic je postal jasen po njegovem dvajsetem letu; začutil je klic k jezuitom. Z blagoslovom družine je pri triindvajsetih letih postal novinec.

Začutil je klic k jezuitom in z blagoslovom družine je pri triindvajsetih letih postal novinec.

Peter se je pri petindvajsetih letih preselil v jezuitski kolegij na Majorki in nadaljeval študij. Tam je spoznal Alfonza Rodrigueza, jezuitskega brata in vratarja kolegija. Njegovo delo je bilo preprosto, večinoma je sprejemal obiskovalce, hodil po opravkih in prinašal sporočila. Toda zaradi globoke vere in ponižnosti je naredil močan vtis na ljudi okoli sebe, tudi na Petra. Postala sta dobra prijatelja. Rodriguez ga je spodbudil, naj gre v južnoameriške jezuitske misijone, kjer bo našel veliko duš, potrebnih pomoči.

Peter je nadrejene prosil za misijonsko nalogo in naposled so mu jo odobrili. Leta 1610 se je vkrcal na ladjo, namenjeno v Južno Ameriko, kjer je dokončal študij in prejel mašniško posvečenje, preden je začel službo v Cartageni v Kolumbiji.

Trgovanje s sužnji v Južni Ameriki je bilo globoko zakoreninjeno v gospodarstvo in kulturo. V Cartageno so plule ladje, polne Afričanov in Afričank, ki so jih nasilno stlačili v temačno podpalubje. Kar petina jih ni preživela plovbe čez ocean. Tisti pa, ki so jo, so bili slabo prehranjeni, imeli so različne bolezni in poškodbe, trpeli so zaradi zlorab in groze pred tem, kar jih je čakalo po prihodu.

Pater Klaver se je zgražal nad zavržno okrutnostjo, s katero so številni gospodarji ravnali s sužnji.

Že najmanj stoletje pred začetkom gibanja za odpravo suženjstva v zahodnem svetu se je pater Klaver zgražal nad zavržno okrutnostjo, s katero so številni gospodarji ravnali s sužnji. V pismu, ki ga je napisal 30. maja 1627, je obžaloval, ker bi prošnja lastnikom za dodaten plašč »naletela na gluha ušesa«. On pa je krepil njihovo človeškost in dostojanstvo. Na primer, vsakokrat, ko je priplula nova ladja, jo je pater Klaver odhitel pozdravit in se pogosto povzpel nanjo. Potnikom je prinesel hrano in jim namenil zdravstveno oskrbo, kolikor je zmogel. Najbolj bolnim je posodil svoj plašč.

»Tako smo se sporazumevali z njimi; ne z besedami, marveč z rokami in dejanji,« je pojasnil. S seboj pa je imel tudi tolmače, da so mu pomagali pri pogovoru. Ko je pater Klaver poskrbel za njihove najnujnejše potrebe in pomiril njihove bojazni, jim je obljubil, da bo vedno njihov duhovni oče in zagovornik. In nato jih je začel poučevati o Jezusu.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (1/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.