Ta hvalnica je deloma tako privlačna, ker nas vabi, naj si zamišljamo, da smo prav tam, ob vznožju Jezusovega križa. Postavi nas na Kalvarijo in nam pomaga, da si predstavljamo, kako je bilo opazovati vojake, ko so pribili Jezusa na križ in mu prebodli stran.

Za naše grehe

Seveda nismo bili mi tisti, ki smo umorili Jezusa. Poncij Pilat je ukazal njegovo usmrtitev, njegovi vojaki pa so jo izvršili. Judovski veliki zbor ga je izročil, učenci pa so bili tisi, ki so ga zapustili, zatajili in izdali.

Vendarle pa je vsak izmed nas prispeval nekaj k temu, kar se je zgodilo na Kalvariji.

Vendarle pa je vsak izmed nas prispeval nekaj k temu, kar se je zgodilo na Kalvariji. Apostol Pavel je napisal Korinčanom: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih« (1 Kor 15,3; avtorjev poudarek). Oziroma kot beremo v Knjigi preroka Izaija: »Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov« (Iz 53,4–5).

Če ne bi bilo naših grehov, Jezusu ne bi bilo treba umreti. Ne bi mu bilo treba trpeti na križu, če nas ne bi bilo treba odrešiti. Pomislili bi, da je Bog povzročil Jezusovo trpljenje, ko ga je poslal na zemljo. V resnici pa je neznosno trpel zaradi grehov, ki prežijo v naših srcih – istih grehov, ki so prežali v srcih vojakov, učencev in velikih duhovnikov. Ranili so ga ljudje, ki so bili tam na veliki petek, ljudje, ki so tako ravnali zaradi enakega grešnega človeškega napuha, sebičnosti, pohlepa in nagnjenja k nasilju, ki je v nas vseh.

Objem ljubezni

Ko so Jezusa prijeli, je eden od njegovih učencev izvlekel meč, napadel služabnika velikega duhovnika in mu odrezal uho. Mi bi v tem videli junaško dejanje, Jezus pa je videl nekaj drugega. Pri tem učencu je zaznal enako nasilje kot pri vojakih, ki so prišli ponj. Zato je rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani« (Mt 26,52). Vedel je, da njegovo poslanstvo ne temelji na maščevanju, marveč na odpuščanju.

Jezusovo poslanstvo ne temelji na maščevanju, marveč na odpuščanju.

Jezus je nadaljeval: »Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov?« (Mt 26,53) Legijo je v rimski vojski sestavljalo šest tisoč vojakov, torej bi dvanajst legij pomenilo dvainsedemdeset tisoč angelov! Jezus bi se lahko rešil s predstavo mogočne nebeške vojske, če bi hotel.

Jezusa na križ torej ni spravila nemoč. Na njem ga niso zadržali žeblji v rokah in nogah. Kadarkoli bi lahko stopil s križa. Preveč nas je ljubil, da bi nas zapustil in nas pustil ujete v grehih. Preveč nas je ljubil, da bi nas prepustil primežu sebičnosti, zavisti in pohlepa, ki nas je močno oklepal. Vsakogar izmed nas preveč ljubi, da bi opustil svoje poslanstvo, da bi nas odrešil.

A Jezusa na križu ni zadržala le ljubezen, temveč tudi ljubezen njegovega Očeta. Ko je bil še majhen, ga je mati naučila moliti: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38) Kot pobožen Jud je molil s psalmistom: »Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu« (Ps 40,9). Na Kalvariji je te molitve najpopolneje uresničil.

Jezusa je na križu zadržala ljubezen do nas in ljubezen njegovega Očeta.

Jezus je tako molil in živel trideset let, zato je ohranil enako naravnanost v najtežjem trenutku življenja: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Pravzaprav je te besede večkrat ponovil, medtem ko je prestajal vse dogodke svojega trpljenja: na sojenju pred velikim zborom; ko je stal pred Pilatom; ko je poslušal množico, ki je kriče zahtevala, naj ga križajo; pa tudi, ko so ga bičali, okronali s trnjem in prisilili, da je nesel svoj križ.

On pa je bil ranjen

V molitvi ta teden premišljujmo o teh besedah preroka Izaija. Bodimo pozorni na opis poti, po kateri je hodil Jezus. Zahvalimo se mu, da nas tako močno ljubi, da je voljno prestal trpljenje, ki ga opisujejo:

»On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust. Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet ... čeprav ni storil nobenega nasilja in ni bilo zvijače v njegovih ustih. ... Če dá svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki« (Iz 53,5–10).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (1/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.