Papež Frančišek je Izraelce in Palestince pozval k nujni pogajalski rešitvi za Jeruzalem. V izčrpnem pogovoru za izraelski časnik Jediot Ahronot je sveti oče dejal, da bi moral biti Jeruzalem s stališča Svetega sedeža mesto miru in vere, obenem pa mesto treh največjih veroizpovedi. Politična rešitev za Jeruzalem pa je v rokah pogajalskih partnerjev. Iskanje rešitve »v dobri veri in medsebojnem zaupanju« je »edina možna pot do miru«.

Antisemitizem je papež označil kot greh. »V vsakem kristjanu je nekaj juda, in kdor svojih judovskih korenin ne priznava, ne more biti pravi kristjan«, je dejal Frančišek. Njegova naloga papeža je tudi, da krščanski svet spominja na njegove judovske korenine. »Neločljiva povezava med obema veroizpovedima« bi morala spodbujati tudi medverski dialog. Antisemitizem je medtem postal »izjemno zapleten problem«, ki je pridobil tudi politične razsežnosti.

Svoj obisk v Izraelu, na Palestinskih območjih in v Jordaniji v letošnjem maju je papež označil kot »izredno čustven«, obenem pa je malce potožil o »morilsko natrpanem« programu. Obiska na tem območju v Vatikanu niso načrtovali dolgoročno, kajti sveti oče je občutil dolžnost, da sprejme povabilo tedanjega izraelskega predsednika Šimona Peresa, ki pa se je takrat že počasi poslavljal z vodilnega položaja v državi.

Kot je papež še pojasnil v pogovoru za izraelski časnik, bo upošteval napoved upokojenega papeža Benedikta XVI. o odprtju vatikanskih arhivov iz časa nacizma. Takoj ko bodo odstranjene vse obstoječe pravne in upravne ovire, naj bi bil arhivski material na voljo raziskovalcem, je potrdil Frančišek. Zgodovinarji in cerkveni zgodovinarji so v preteklih mesecih izrazili bojazen, da bo argentinski papež v času svojega pontifikata pozornost usmeril v povsem druga vprašanja kot njegov nemški predhodnik Benedikt XVI., ki je bil bolj naravnan v znanstvene raziskave, zato so ugibali, da do odprtja arhivov v doglednem času ne bo prišlo.

Papež je v pogovoru izrazil skrb zaradi negativne podobe, ki si jo je svet ustvaril o papežu Piju XII. (1939-1958). Od gledališke igre z naslovom »Zastopnik« (Der Stellvertreter) Rolfa Hochhutha iz leta 1963 je bilo o Piju slišati veliko pritožb, ob tem pa je marsikdo spregledal, da je med drugo svetovno vojno rešil življenje mnogim judom, ki jim je nudil zatočišče v italijanskih samostanih. »Ne trdim, da ni nikoli storil nobene napake«, je Frančišek pojasnil v pogovoru. »Nekaj jih je naredil. Tudi jaz marsikaj storim narobe.« Zgodovino je vedno potrebno razlagati v luči tedanjega časa, če jo želimo ustrezno ovrednotiti in o njej presojati. V primeru Pija XII. je torej potrebno upoštevati okoliščine, v katerih je tedanji papež deloval.

Proces za beatifikacijo Pija XII. so v Vatikanu iz političnih razlogov trenutno »odložili«, poleg tega pa manjka potrdilo o čudežu, ki bi se zgodil na priprošnjo omenjenega papeža, je še pojasnil Frančišek.

Obveznosti njegovega položaja in protokol, povezan s papeževanjem, ga precej utesnjujejo, je v pogovoru priznal papež. Četudi njegove motive za delo najbolje izraža podoba Božjega služabnika, sam občuti svojo papeško vlogo in se zaveda s tem povezane odgovornosti. Zato ne poskuša igrati vloge »papeškega duhovnika«, kajti to bi bilo po njegovem mnenju »precej otročje«.

Kljub vsem pomislekom glede protokola ga mora kar najbolje upoštevati, je pojasnil Frančišek in se ob tem pošalil: »Ali poznate razliko med teroristi in protokolom? S teroristi se je mogoče pogajati!«

Kot je ob koncu povedal papež, ni nikakršen čudežni otrok in na papeški položaj ni stopil s seznamom osebnih ciljev in projektov. Na vprašanje, ali si bo za zgled vzel tudi odstop svojega predhodnika Benedikta XVI., je Frančišek odvrnil: »Benedikt je naredil nekaj, kar pred njim ni bilo v navadi, s tem pa je odprl vrata svojim naslednikom. Morda je to začetek nove institucije – institucije upokojenih papežev.« Tako kot njegov predhodnik tudi sam vedno znova prosi Boga, naj mu nakaže ustrezno in pravilno rešitev.

Vir: Kathpress
Foto: splet