Spoštovani gospod Ervin! V Svetem pismu je precej odlomkov, ki jih je teže razumeti brez širšega pogleda in poznavanja ozadja. To velja tudi za svetopisemsko razumevanje Cerkve kot neveste.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je kot enega prvih temeljnih dokumentov izdal Dogmatično konstitucijo o Cerkvi. To je bil temelj za razumevanje drugih konstitucij in odlokov. V njej so že na začetku predstavljene razne podobe za Cerkev.

Cerkev kot ovčji hlev, katerega edina in nujna vrata so Kristus, Cerkev kot Božja njiva, Božja zgradba s Kristusom kot vogelnim in temeljnim kamnom. Cerkev pa je opisana tudi kot neomadeževana nevesta brezmadežnega Jagnjeta, ki jo je Kristus »ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil« (Ef 5,26). Pridružil si jo je v nerazvezljivi zavezi in jo neprestano hrani in neguje. Potem, ko jo je očistil, jo je hotel imeti združeno s seboj, da bi mu bila podrejena v ljubezni in zvestobi (prim. Ef 5,24), dokler se ne bo s svojim Ženinom prikazala v slavi (prim. Kol 3,1-4).