Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Kam so se »izgubile« litanije?

Za vas piše:
Stanislav Lipovšek
Objava: 26. 07. 2023 / 08:34
Oznake: Duhovnost, Duhovnik, Vera
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 26.07.2023 / 09:36
Kam so se »izgubile« litanije?
Stanislav Lipovšek. FOTO: Grega Valancic

Kam so se »izgubile« litanije?

Nisem več rosno mlad, zato doživljam »šmarnice«, lahko rečem, skoraj 70 let. V otroštvu so bile v središču pobožnosti litanije Matere Božje. Doma smo jih zaradi hemofilije treh sinov molili pred majniškim oltarčkom z Marijinim kipom in dvema svečama, ki smo ju smeli prižigati po vrstnem redu. Po litanijah, ki sta jih »naprej« molila mama ali oče, smo zmolili pod Tvoje varstvo in družinsko večerno molitev Angelček nebeški. V gimnaziji sem hodil k šmarnicam ob pol sedmi uri, pri katerih je sledil blagoslov z monštranco z Najsvetejšim. Danes je litanije in blagoslov zasenčilo šmarnično branje tako, da marsikje litanij sploh ne molijo, za blagoslov pa zmanjka časa. Marsikje so »šmarnice« šmarnično branje namesto pridig. Kako je z liturgičnim izročilom in pravili za to lepo marijansko pobožnost? Kdaj je nastala in kje se je širila? Ali je vsebino spremenil 2. vatikanski koncil in litanije kot pobožno jamranje postavil na stranski tir? Dvomim, ker ob prenavljanju bogoslužja pod budnim očesom liturgista Marjana Smolika ni tega nihče omenjal. Morda bi nam vernikom pojasnili naši škofje, da se zadeve uredijo do prihodnjega majnika. Jože Faganel

Spoštovani gospod Jože! Najprej Vam čestitam in se Vam zahvalim za Vaše pričevanje in za Vašo izkušnjo obhajanja družinskih šmarnic v Vaši mladosti. Imeli ste srečo, da ste odraščali v globoko verni družini. Tudi bolezen, ki jo omenjate, Vas je povezovala z Bogom, z Marijo in med seboj. Medtem smo doživeli globoke spremembe tako na družbeni kakor tudi na cerkveni ravni, ki zelo vplivajo na način življenja in na krščanske vrednote po naših domovih in družinah, kakor tudi na spremembe pri uresničevanju odrešenjskega poslanstva Cerkve v sedanjem svetu.

Mogočna duhovna spodbuda na tej poti je bil 2. vatikanski koncil, ki si je zadal nalogo: »poskrbeti, da bodo verniki bolj krščansko živeli; bolje prilagoditi potrebam našega časa ustanove, ki so spremenljive; pospeševati, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa; in okrepiti, kar bi moglo vse ljudi poklicati v naročje Cerkve« (B 1). Tej nalogi in temu cilju sledijo vsa koncilska in pokoncilska navodila, s...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh