Statistični podatki pričajo, da danes že vsak 20. Kanadčan umre zaradi samomora z dejavno pomočjo. Etiki v kanadskem modelu vidijo svarilo pred hitrim odpravljanjem zaščitnih ukrepov.

Kot piše avstrijski Kathpress, se je t. i. »medicinska pomoč pri umiranju« (MAiD) v Kanadi od uzakonitve leta 2016 močno povečala. Po uradnih vladnih podatkih je leta 2024 zaradi evtanazije umrlo 16.499 ljudi, kar predstavlja okoli pet odstotkov vseh smrti. Ta številka je zdaj višja od skupnega števila smrti zaradi Alzheimerjeve in sladkorne bolezni, kot je razvidno iz poročila dunajskega inštituta za bioetiko IMABE. Od uvedbe zakona pred desetimi leti je na ta način umrlo skupno okoli 76.500 oseb. Le pri približno 0,1 odstotku primerov je šlo za samomor z medicinsko pomočjo, pri veliki večini pa je šlo za dejavno evtanazijo.

Kmalu tudi mladoletniki in hudo bolni dojenčki?

Leta 2016 je bil omenjeni zakon (MAiD) sprva omejen na ljudi, ki se jim je življenje zaradi bolezni iztekalo (»Track 1«). Z dopolnitvijo zakona C-7 leta 2021 pa se je obseg razširil: odtlej lahko evtanazijo zahtevajo tudi osebe z invalidnostjo ali kroničnimi boleznimi, tudi brez diagnoze, ki bi napovedovala skorajšnjo smrt (»Track 2«). V načrtu je nadaljnja širitev: od leta 2027 naprej bodo do usmrtitve z medicinsko pomočjo upravičene tudi osebe z izključno duševnimi boleznimi. Poleg tega v strokovnih krogih in po posameznih pokrajinah razpravljajo o tem, da bi med »prejemnike te storitve« vključili tudi mladoletnike in hudo bolne dojenčke.

Kanadska družba evtanazijo vedno bolj razume kot orodje za »zmanjševanje škode«.

Ta razvoj spremlja vedno večja normalizacija v družbi, pišejo pri Kathpressu. V Kanadi zdaj prirejajo profesionalno organizirane konference o evtanazijskem zakonu, ki jih dopolnjujejo komercialne ponudbe, kot so recimo aplikacije za načrtovanje pogrebnih obredov. Ameriški avtor Wesley Smith ugotavlja, da tamkajšnja družba evtanazijo vedno bolj razume kot orodje za »zmanjševanje škode«. Sodeč po raziskavah iz leta 2023 kar 27 odstotkov Kanadčanov meni, da je evtanazija sprejemljiva zaradi revščine, 28 odstotkov pa zaradi brezdomstva.

»Lažje do usmrtitve kot do invalidskega vozička«

Mednarodne kritike med drugim prihajajo iz Združenih narodov. Aprila 2025 je pristojni odbor Konvencije ZN o pravicah invalidov pozval k razveljavitvi reforme C-7 in vzpostavitvi neodvisnega nadzornega mehanizma. Širitev programa samomorov z medicinsko pomočjo po njihovih besedah temelji na »negativnih, abilističnih idejah« o vrednosti življenja z invalidnostjo. Odbor je še posebej kritičen do dejstva, da so med primeri kanadskega zakona nesorazmerno zastopane invalidne ženske. V tem kontekstu je kanadska ministrica za vključevanje invalidov Carla Qualtrough izjavila, da je v nekaterih primerih »lažje priti do medicinske pomoči pri samomoru kot do primernega invalidskega vozička«.

Prosilci v okviru zakonske dopolnitve (»Track 2«) so v povprečju najverjetneje na pragu revščine, živijo na robu družbe, so ženskega spola ali se soočajo z invalidnostjo.

Tudi uradni podatki kanadskega zdravstvenega sistema kažejo, da so socialni dejavniki ključni pogonski mehanizem sistema evtanazijskega zakona. Prosilci v okviru zakonske dopolnitve (»Track 2«) so v povprečju najverjetneje na pragu revščine, živijo na robu družbe, so ženskega spola ali se soočajo z invalidnostjo. Poročila kažejo, da je bilo skoraj 50 odstotkov primerov povezanih z osamljenostjo in izključenostjo; mnogi prizadeti posamezniki so izjavili, da so se počutili kot breme družbi. Posamezna poročila zdravstvenih delavcev pa razkrivajo, da so revščina, neustrezna oskrba ali pomanjkanje možnosti zdravljenja prav tako igrali pomembno vlogo pri odločitvi za medicinsko pomoč pri samomoru.

Pomanjkanje nadzora

Več novinarskih preiskav dokumentira posamezne primere, v katerih zdravstvena oskrba ni bila na voljo ali je bila nezadostna, odobrena pa je bila prošnja za pomoč pri samomoru. Mednje sodijo poročila o bolnikih z bodisi ozdravljivimi ali obvladljivimi boleznimi, ki so zaprosili za pomoč pri samomoru zaradi dolgih čakalnih dob ali pomanjkanja specialistov. V najmanj enem primeru je bila smrt že načrtovana, medtem ko potrebni medicinski posegi še vedno niso bili na voljo.

V letih med 2018 in 2024 je bilo v Kanadi 428 pravnih kršitev, povezanih z evtanazijskim zakonom, ki niso bile deležne kakršnega koli pregona.

Pravni izvedenci so kritični tudi zaradi pomanjkljivosti pri nadzoru. Analize Inštituta Macdonald Laurier kažejo, da je bilo v letih med 2018 in 2024 428 pravnih kršitev, povezanih z evtanazijskim zakonom, ki niso bile deležne kakršnega koli pregona. Primere večinoma preverjajo po smrti dotičnih posameznikov. Neodvisen sistem nadzora ali pritožb z možnostjo posredovanja pred izvedbo usmrtitve ne obstaja.

Nevarna privlačnost

Pri dunajskem inštitutu za bioetiko na ta razvoj gledajo kritično. Poudarek na svobodi izbire namreč prikriva številne strukturne pomanjkljivosti v oskrbi, socialni podpori in zdravstvenem varstvu. Brez alternativ ni mogoče govoriti o resnično svobodni izbiri posameznika.

Poleg tega inštitut opozarja na gospodarske »spodbude«: kanadski parlamentarni urad za proračun potencialne letne prihranke zaradi evtanazijskega zakona ocenjuje na okoli 150 milijonov kanadskih dolarjev. Z vidika omenjenega inštituta to ustvarja sistemski pritisk: »V času omejenih proračunov in preobremenjenih zdravstvenih sistemov to ustvarja nevarno privlačnost, pri kateri evtanazija postane učinkovita rešitev. Razvoj dogodkov v Kanadi kaže, kako hitro se lahko zaščitni mehanizmi v takšnih razmerah razblinijo.«