Kapelski pasijon: križanje z vstajenjskim nadaljevanjem

Železna Kapla in jezuiti Med gorskimi slemeni Obirja ali Ojstrca na vzhodni strani in vrhom Ojstre na zahodni teče od Jezerskega proti severu v strmi globeli reka Bela. V ostrih ključih se spušča cesta v globel ob šumni Beli, ki je v brzicah res bela od šumečega strmca. Ko se svet nekoliko poravna, se razširi v majhno dolino, kjer stoji srednjeveški koroški trg – Kapla, pozneje Železna Kapla (nemško Eisenkappel). Z župnijsko cerkvijo je posvečena nadangelu Mihaelu, s strmega brega nad trgom pa se na staro Kaplo milostno ozira božjepotna cerkev sv. Marije v Trnju. Kdo ve, katero trnje je bilo mišljeno. Morda suhi trnjev gozd, ki je zacvetel, ko je Mati Božja skozenj pod svojim srcem nesla Jezuščka. Župnija Kapla je bila vse od leta 1604, ko so konvent v Dobrli vasi v Podjuni prevzeli jezuiti, dobrolska posest. V farni cerkvi sv. Mihaela je stranski oltar v črnem marmorju posvečen jezuitskim svetnikom. Vez Kaple z dobrolskimi jezuiti je bila živa. In ker so jezuiti v Dobrli vasi med drugimi poučnimi igrami uprizorili leta 1615 tudi passio Christi – Kristusovo trpljenje v ljudskem jeziku smemo sklepati, da je ta neznana pasijonska igra bila zgodnja predloga ali ena od inačic poznejšega Kapelskega pasijona. Nastala je sijajna pasijonska igra, veliko delo slovenskega baroka, impozantno že po obsegu: razdeljeno je bilo na tri dni (ali vsaj na tri predstave v dveh dneh). Rokopis je dolgo veljal za izgubljenega, dokler ga ni znova našel koroški slavist Erich Prunč in ga leta 2016 izdal. Tri predstave Prva predstava Kapelskega pasijona, na veliki četrtek čez dan, prikazuje dogajanje od Jezusove zadnje večerje prek prizorov slovesa Jezusa od Marije pred trpljenjem, kar je pomembna nekanonična pasijonska tema, do Oljske gore, Jezusove hoje od Velikega zbora do Pilata, vse do bičanja, kronanja s trnjem in Pilatove obsodbe. Razpon prve predstave sega torej od prologa in postavitve svetega Rešnjega telesa do začetka pasijona in obsodbe Jezusa na smrt. Druga predstava je gledalcem v Kapli prikazala dogajanje velikega petka (na veliki četrtek zvečer ali morda na veliki petek, tega ne vemo zagotovo). Začne se spet s prologom, ki mu sledijo prizori od dekle vratarice in Pilatove ječe do vrha pasijona: Jezus nosi križ in pada pod njim, nastop Veronike, križanje, vojaki kockajo za njegova oblačila, poslednjih sedmero besed in Jezusova smrt, Longin s sulico, mrtvega Jezusa snamejo, Marija žaluje z mrtvim sinom v naročju … Tretja predstava pa je bila kot velika posebnost kapelske igre že vstajenjske vsebine, igrali so jo na velikonočni ponedeljek. Tudi ta se je začela s posebnim prologom, sledil je nastop Smrti z monologom, za katerega je Prunč menil, da je najlepši in najbolj popoln, verjetno tudi najstarejši v slovenski baročni literaturi. Sledijo prizori, ko vojaki stražijo grob, Mati Božja in Jezus ob vstajenju, nato tri Marije pri grobu ter sklepna igra o grešni Duši na sodbi kot prikaz učinkovanja velike noči. Rokopis in preobrazbe besedila Rokopis, ki je v njem ta impozantna in stara vsebina ohranjena, je bil zapisan presenetljivo pozno: šele tik pred ali v letu 1800. Takrat so bile pasijonske igre in celo pasijonske pobožnosti že prepovedane, ker so se razsvetljenskim oblastem, tako državnim kakor cerkvenim, zdele polne vraževerja, mračnjaštva in nerazumnosti. Lepi nekanonični prizori, kakor Jezusovo slovo od Marije ali Veronikin prt, so bili za razsvetljence blodna fantazija, ki jo je treba zatreti. Rokopis kapelske pasijonske igre, zapisan leta 1800, je bil poskus, kako igro nekoliko predelati, da bi jo razsvetljenske oblasti vendarle dovolile. Zato so v prvem delu pasijona vsi prizori, kjer nastopa Jezus ob zadnji večerji, prirejeni neposredno po uradnem lekcionarju Evangeliji in listi. Le replike gostilničarja in drugih nižjih oseb so smele ostati v starih verznih oblikah. Celotna drama je bila namreč napisana v rimanih verznih parih; to je srednjeveška nemška verzna forma, zelo učinkovita za dramska besedila. Pozna jo tudi Škofjeloški pasijon. Prepisovalec je besedilo krajšal, marsikaj je izpustil in priredil, da bi bilo bolj podobno Evangeliju. V celotni igri sta ohranjeni 502 repliki, ki jih sestavlja 2.758 verzov in 122 proznih odstavkov. S tem je Kapelski pasijon eno najobsežnejših dramskih besedil v slovenski literaturi. Prozni odstavki so gotovo novejši, iz poznega 18. stoletja, rimano besedilo v verznih parih pa je precej starejše. Erich Prunč je sklepal, da je ne glede na predelave jedro Kapelskega pasijona veliko starejše od samega rokopisa in je nastalo ob začetku 17. stoletja. V to jedro je Prunč štel prizore, kot so slovo Jezusa od Marije, Pilatova ječa in monolog Smrti. Verjetno moramo k njim prišteti tudi velikonočni prizor Jezusovega prednostnega prikazanja materi Mariji ter s tem povezano angelsko petje Vesiəli se Marija, nebeška kralica (Regina caeli, laetare). Uprizarjanje in izvedba Drugače kot pri Škofjeloškem pasijonu, ki ima obširne režijske napotke in sezname, nimamo pri pasijonu iz Kaple skoraj nobenih podatkov o tem, kako so ga izvajali. Koroški zgodovinar in kaplan v Kapli v letih okrog 1900, ki je rokopis prvi našel, je zapisal, da se je oder nahajal pri hiši z domačim imenom Dunej »v spodnjem delu Kaple, kjer so še konec 19. stoletja stali deli kulis«, in da je prizor križanja potekal na strmini pod cerkvico Marije v Trnju. Edino, kar še vemo, pove odrska opomba, ko Jezusa vodijo pred velikega duhovnika: »Judje gredo s Kristusom na veliki oder.« To bi lahko pomenilo, da so imeli še manjša stranska prizorišča, kakor tisto za križanje, in je torej uprizoritev bila precej razčlenjena. Toda to je ugibanje. Dejstvo, da je bil rokopis iz mnogo starejših predlog predelan in prepisan še leta 1800, nato pa so še eno stoletje hranili kulise, pove, da je bila kapelska pasijonska igra globoko vraščena v pobožnost velikega tridnevja in si je Kapelčani zlepa niso pustili vzeti. Razsvetljenci so namreč strastno zatirali ljudsko pobožnost in jo smešili kot praznoverje. Cesar Jožef II. je leta 1784 izdal ukaz, da morajo s kipov, ki so bili v duhu baroka oblečeni v lepa oblačila, sneti ves »odvečni blišč« in iz romarskih cerkva odstraniti votivne slike, češ da so izraz »ljudskega praznoverja«. Župnik je bil prisiljen, da je kipu Matere Božje pri Mariji v Trnju odvzel baročna oblačila in odstranil votivne napise. Kapelčani so se ognjevito uprli, povrnili vse v staro stanje, organizirali stražo okrog cerkve; oblast je poslala nad njih vojake, toda po dolgem vztrajanju in hudih napetostih je vse ostalo po starem. Tako so Kapelčani rešili priljubljeno Marijo v Trnju – gotovo pa niso mogli pred razsvetljenskim zaničevanjem izročila rešiti Kapelskega pasijona. Datacija in dragocene starine Rokopis je torej res bil zapisan šele tik pred ali v letu 1800, toda besedilo v njem je veliko starejše. Vsaj za nosilne prizore smemo sklepati, da izvirajo iz zgodnjega 17. stoletja, ko so jezuiti v Dobrli vasi uprizarjali passio Christi. Tako Škofjeloški pasijon ostaja najstarejše slovensko dramsko besedilo kot celota, saj je od začetka do konca zapisan v ali tik pred letom 1727. Rokopis iz Železne Kaple je nastal sedem desetletij pozneje, vendar so posamezni prizori v njem zelo stari. Zato je Kapelski pasijon spomenik najstarejše slovenske dramatike. V tej igri iz majhnega hribovskega trga pod Obirjem najdemo kot posebno dragocenost brez primere v slovenski literaturi še dve vložni misterijski igri. V prizoru snemanja Jezusa s križa je prizor »Marija in spokorjeni Grešnik« s poetičnim dialogom o zasluženju, ki ga je Jezusovo trpljenje pridobilo Grešniku za odpuščanje slabih dejanj, to milost pa spokorniku posreduje Marija kot srednica milosti. Prav na koncu velikonočnega dela je dodana misterijska igra »Grešna Duša na sodbi«, s prizorom, kako nadangel Mihael tehta pokojnikovo dušo. Ta imenitna kratka igra ponazori učinke Jezusovega trpljenja in vstajenja: kljub primanjkljajem grešne Duše lahko po Marijinem posredovanju Jezusova milost izbriše njene dolgove in ji odpre vrata večnega veselja. Ta sijajna igrica kar vabi, da kapelsko velikonočno izročilo kot izjemno lep prežitek najstarejše slovenske dramatike obudi kakšna župnija, kjer častijo Mater Božjo – to pa naj bi bilo v vsaki župniji, mar ne?

Kapelski pasijon: križanje z vstajenjskim nadaljevanjem

Kapelski pasijon: križanje z vstajenjskim nadaljevanjem

Železna Kapla in jezuiti

Najstniki: bližina, izkušnje in ideal svetosti

V načrtu ljubezni, ne usode

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.