Pozabljam pa, da sem tudi sam postavljen na pot drugih, da jih spodbujam, opogumljam, da ohranjam v njih plamen, ki lahko pojenja ali že ugaša. Kakšen je moj prispevek – z vsem, kar sem – tistim bratom in sestram, ki jim upanje ugaša? Ljudje pravijo, da upanje ugasne zadnje. Ne glede na to, ali gre za oškodovane osebe – žrtve kaznivih dejanj ali za storilce – odgovorne osebe ali za delavce kazenskopravnega sistema, prostovoljce, družinske člane … Vsi so člani naših skupnosti, župnij, naselij, sodelavci na delovnem mestu … Sem na njihovi življenjski poti spodbuda ali breme? V njih gradim ali rušim upanje? Pred leti se mi je pri srečanju z zaprto osebo zgodilo, da sem mu kot običajno ponudil roko v pozdrav. Človeku so se ulile solze. Povabil sem ga, če mi pove, kaj je tako hudega. Rekel mi je, da mu že več kot leto dni nihče ni ponudil roke v pozdrav.

Robert Friškovec, vir: Magnificat