Ob začetku svetega leta,v katerega smo vstopili na praznik Brezmadežne, je kardinal Franc Rode premišljeval o Božjem usmiljenju. Kardinalove misli so predstavili naRadiu Vatikan.



»Papež Frančišek je 18. novembra letos ob sredinih katehezah govoril o vratihBožjega usmiljenja, ki so, kot pravi, vedno odprta in vedno sprejemajo človekatakega, kakršen je. Kot ta vrata usmiljenja morajo biti odprta tudi vrataCerkve. »Prišli smo do praga jubileja«, je dejal papež, »pred nami so svetavrata in tudi velika vrata usmiljenja Boga, ki sprejema naše kesanje in dajemilost svojega odpuščanja. Vrata so na široko odprta, mi pa moramo pogumnoprestopiti prag«, je dejal papež in spodbudil, naj izkoristimo čas, ki prihajater prestopimo prag Božjega usmiljenja, ker se Bog nikoli ne utrudi odpuščati.

Poglejmo nekajprizorov, kjer Jezus izraža svoje usmiljenje do človeka. Nekega dne pokličecestninarja Levija (Mateja). Ta cestninar, ki velja v javnosti za grešnegačloveka, mu priredi gostijo. Farizeji se pohujšujejo. Jezus jih zavrne: »Nepotrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampakgrešnike« (Mt 9,12-13). Drugi dan gre skozi Jeriho. Tam sreča Zaheja, človekamajhne postave, verjetno bogatega, pa ne pošteno bogatega človeka. Zahej želivideti Jezusa in spleza na drevo. Jezus pravi: »Zahej, splezaj dol. Danes moramostati v tvoji hiši« (Lk 19,5). Isti odziv farizejev: »Šel je in se ustavil prigrešnem človeku« (prim. Lk 19, 6-10). In Jezus jih zavrne: »Sin človekov jeprišel iskat in reševat, kar je izgubljeno« (Lk 19,10).

Te Jezusove besedenam razodevajo njegovo srce. Tu se razodeva najgloblje bistvo krščanstva: Božje usmiljenje do človeka.Kristus je prišel za grešnike in to, kar najgloblje čuti do nas, je usmiljenje.To je njegova velika strast, strast, ki ga razjeda, ko deli z nami našo bedo.Za to se je učlovečil in za to je sprejel nase smrt na križu. Usmiljenje priJezusu, pri Bogu, ni nekaj površnega. To je najgloblja poteza njegovega srca.

Kristjan, ki sezaveda, da mu Bog odpušča vse grehe, da »Bog vedno odpušča«, kot pravi papežFrančišek, ne bo mogel prezirati svojih bratov. Sv. Bernard pravi, da sesočutje do drugega začne s spoznanjem svoje lastne bede. Nikoli ne bomo dostipozorni na to. Malo stvari je tako nasprotnih Kristusovemu Duhu, kot nezavednahinavščina, krepostna ogorčenja, obsojanje, farizejsko spotikanje. Jezus nas jeopozoril: »Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina« (Lk 12,1). Malostvari je tako težkih kot resnično usmiljenje.

Kaj je na dnu vsehteh Jezusovih besed in dejanj? V Jezusovem usmiljenju se razodeva Bog sam. BogJezusa Kristusa, sveti Bog. Njegovo kraljestvo je kraljestvo svetosti in samotisti, ki so čistega srca, ga bodo gledali. Hkrati je ta Bog Bog brezmejnegausmiljenja. Bog, ki vedno odpušča. Njegovo ime je Milost in Usmiljenje. Kar jeJezus tako odločno obsojal pri farizejih, je to, da so naredili Boga po svojimeri. Oni so spolnjevali postavo, drugi so bili grešniki. Jezus pravi, da jeBog neskončno več. On je Milost, On je Svoboda, On je Ljubezen. Mi smo vsi predNjim ubogi grešniki in vendar neskončno, brezmejno ljubljeni.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.S.)