Sarajevski obisk papeža Frančiška 6. junija letos bo v znamenju miru v Bosni in Hercegovini in naj bi podprl tamkajšnje katoličane, da vztrajajo in ostanejo v državi, je v pogovoru za avstrijsko katoliško agencijo Kathpress ta teden dejal sarajevski nadškof, kardinal Vinko Puljić. Argentinski papež bo spodbudil resna prizadevanja za rešitev in občutno pripomogel, da se »Bosna in Heregovina dvigne iz pozabe mednarodne skupnosti«.

Že z napovedjo obiska je papež Bosno in Hercegovino »potegnil iz anonimnosti« in okrepil zanimanje svetovnih velesil, da bi spodbudile stabilnost v državi. Kardinal Puljić je pojasnil: »Ta dežela in država potrebuje pozitivno energijo, saj mediji poročajo le negativno in s tem preproste ljudi precej užalostijo.« Posebej za slednje ima papež Frančišek, ki bo tudi v Bosni obiskal »obrobja družbe«, »velikodušno srce«, njegova prizadevanja pa priznavajo tudi onkraj verskih meja: »Tudi muslimani se veselijo Frančiškovega obiska, saj v njem prepoznavajo resničnega romarja miru in sožitja«, je pojasnil kardinal. Konec leta 1995 sklenjeni Daytonski sporazum sicer govori o enakopravnosti, ki pa se doslej še ni uveljavila, je pojasnil sarajevski nadškof. V današnjem položaju Bosne politiko nenehno ustvarjajo na račun malih in šibkih. Mednje na poseben način sodijo tudi katoličani, ki jih je bilo pred vojno še 830.000, danes pa jih je le še okoli 430.000. Da bi tudi njim zagotovili občutek varnosti in zaupanja ter jim pomagali preseči negativno, strah zbujajoče vzdušje, bi morali končno udejaniti enakopravnost in versko svobodo.

Zapostavljanje je opaziti tudi pri izdaji gradbenih dovoljenj: »V Sarajevu smo 12 let čakali na dovoljenje za gradnjo cerkve na našem zemljišču. Pri drugih veroizpovedih ga dobijo takoj«, je kritičen kardinal. Tudi v Bosni nastanjeni mednarodni opazovalci so gluhi za takšne neenakosti, krajevne oblasti pa cerkveno lastnino prodajajo ali pa uničujejo. Na vračilo premoženja, ki so ga nekoč zasegli komunisti, Cerkev še vedno čaka.

Sarajevski nadškof očita celotni Evropi, da je odpovedala pri obnovi in podpori vračanja vojnih beguncev: politične skupnosti so sicer bile deležne finančnih sredstev, vendar niso imele nikakršnega interesa, da bi z njimi omogočile tamkajšnjim katoličanom, večinoma Hrvatom, vrnitev na njihove domove.

Katoliška Cerkev v Bosni in Hercegovini je trenutno odvisna od materialne podpore dobrotnikov zunaj države, »da lahko stojimo na lastnih nogah in živimo od svojega dela«, je pojasnil kardinal. Zaradi množične brezposelnosti med katoličani katoliška Cerkev nima zadostnega prihodka za vnovično vzpostavitev svojih struktur.

Ne le grozote vojne med leti 1992 in 1995, pač pa tudi tiste med drugo svetovno vojno in po njej v Bosni in Heregovini še vedno čakajo, da jih ljudje predelajo, je pojasnil nadškof. Za resnični mir v državi je nujno potrebno »ta zločin poimenovati s pravim imenom in pokazati pogum za enakopravnost«. Doslej je bilo žal veliko nesporazumov in medsebojnega obtoževanja, ni pa bilo dovolj poguma za sprejetje celotne resnice. »Vsak zločin je potrebno preganjati«, je prepričan kardinal Puljić.

Dolžnost Cerkve v tem procesu je vsem ljudem nuditi možnost duhovne oskrbe, da bi lahko prišli do »spreobrnjenja, pokore in odrešenja«, je pojasnil nadškof. »V tej deželi bo minilo še veliko časa, preden bomo lahko skupaj razlagali zgodovino, saj so eni in isti ljudje za nekatere junaki, za druge pa zločinci. In to je zelo resna težava.«

Obenem je v državi izredno pomemben dialog, za katerega si prizadevajo verski voditelji – z nenehnimi stiki, ki so se ohranili tudi med vojno, kot je poudaril kardinal Puljić. Po letu 1995 je bil ustanovljen »Medverski svet«, ki ga sestavljajo predstavniki islama, pravoslavja, katoliške Cerkve in judovstva, vsako leto pa mu predseduje ena veroizpoved. Svet redno prireja teološka zasedanja. »Menim, da smo na poti dialoga storili že veliko, še vedno pa je potrebno za to ogromno narediti.«

Vir: Kathpress
Foto: splet