Maronitski patriarh Behara Boutros Rai je v pogovoru za spletni portal Vatican News razkril katastrofalne učinke sirske krize na Libanon. Kot je pojasnil, so vse poti iz Libanona v arabski svet zaradi vojne blokirane: »Naši kmetijski pridelki in gospodarski izdelki nimajo nobene možnosti dostopa do Sirije, Iraka, Jordanije in zalivskih držav.« Ob tem bi morali libanonski davkoplačevalci poskrbeti še za 1,7 milijona beguncev iz Sirije, čeprav že tretjina državljanov trenutno živi pod pragom revščine in mnogi med njimi svojo prihodnost iščejo v emigraciji. Za sirsko krizo je »diplomatska in politična rešitev« že davno prepozna, je pojasnil Rai: »Ne strinjamo se z vojnimi razprtijami, čeprav se zavedamo, da nas nihče ne upošteva.«



Libanonski narod sirske begunce podpira iz človeških razlogov, je poudaril kardinal-patriarh. Toda postavlja se vprašanje, kako dolgo bo mala država to sposobna početi. Po patriarhovih besedah »velesile in zahodne države sprožajo vojne, Libanonci pa moramo trpeti posledice. To je nemogoče in povsem nesprejemljivo.« Žal nihče ne govori – »nobeden izmed odgovornih v ZDA, Ruski federaciji, Iranu in njihovih zaveznikih« - o miru v Siriji, obžaluje libanonski kardinal. Le papež Frančišek je govoril o tem in obenem vtrl sol v rano: »Gre za trgovino z orožjem, velesile imajo svoje interese, da nadaljujejo z vojno, saj bodo le v tem primeru lahko še naprej prodajale orožje.« Vse drugo pomeni le, da se »ljudem meče pesek v oči«: »Odgovorni politiki želijo prikazati, kot da si za nekaj prizadevajo. V resnici pa bodo vse skupaj do konca uničili.«

Da bi izpeljali reforme v Siriji ali našli novega predsednika, ni treba uničiti celotne države in v svet poslati na milijone beguncev, je sarkastično dejal kardinal Rai, ki obžaluje, da je vest sveta že »mrtva«: »Vse, kar doživljamo, je območna in mednarodna politika interesov. Naša dolžnost je, da odločno rečemo ne vojni. Ta vojna nima nikakršnega smisla.« Kardinal je ostro obsodil tudi trditve skupine protiasadovih držav, da gre v Siriji – in Iraku – za uveljavljanje demokracije: »Če si želimo demokracije, se moramo obrniti in prisluhniti, kaj pravijo ljudje.« Ni naloga tujcev, da bi odločali, kdo naj bo predsednik v Siriji, Iraku ali Libanonu. V tem položaju je naloga Cerkve obsoditi vojno in izreči odločen ne,« je poudaril Rai. Obenem bi morala Cerkev »storiti vse za ljudi«: »Naši ljudje morajo jesti, živeti.«

Ravno zato so v močno prizadetem mestu Alepu ostali škofje, duhovniki ter redovniki in redovnice: »Niso pobegnili, ker želijo pomagati ljudem, da bi tudi oni ostali v domovini.« Maronitski nadškof v Alepu, Joseph Tobji, je denimo pripovedoval, kako težko je bilo živeti med vsakodnevnim bombardiranjem džihadistov, »v kleti brez vode in elektrike«.

Maronitski patriarh dvomi tudi v Združene narode. Ti so izgubili upravičenost do obstoja, kar je začutil že papež Janez Pavel II. Organizacija je medtem postala »orodje velikih, da lahko počnejo, kar se jim zazdi«.

Vir: Kathpress
Foto: Wikimedia Commons