Debatni krožek Škofijska strela, ki se ukvarja z družbeno-političnimi temami in združuje angažirane dijak(inj)e Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani, intervalno pripravlja pogovorna omizja in okrogle mize v uveljavljenimi in prepoznavnimi sogovorniki različnih nazorov in prepričanj. Nazadnje, petič v tem šolskem letu, so dijaki v goste v knjižnico dr. Antona Breznika – ne prvič – povabili njegovo eminenco, kardinala msgr. dr. Franca Rodeta.

Papež Frančišek je pravi papež, tudi če ni po okusu vseh. In zasluži spoštovanje in pokorščino, amen! Nima teološke izobrazbe, kot jo je imel Benedikt, ima pa druge talente. (msgr. dr. Franc Rode)

V pogovoru, ki je trajal debeli dve šolski uri in vključeval tudi vnaprej pripravljena vprašanja publike, je kardinal Rode spregovoril o svoji družini, mladosti, izobrazbi, razpetosti med Argentino, Francijo in Slovenijo, primerjal zadnja dva papeža Benedikta in Frančiška, se dotaknil perečih vprašanj sodobne družbe in Cerkve, vloge žensk v Cerkvi in zlasti položil mladim poslušalcem na dušo nekaj spodbudnih misli, naj ne bodo povprečni, kajti »edino, kar nas rešuje, je veličina«. V nadaljevanju objavljamo nekaj najzanimivejših navedkov kardinala Rodeta iz tega pogovora.

Škofovsko geslo Stati inu obstati:

Ta Trubarjeva misel nam je pomagala, da smo preživeli, se uspešno upirali vsem vplivom, ki bi nas lahko uničili, in da smo danes narod, ki je ohranil svoj jezik in kulturo, ki ima svojo državo in je suveren ter eden od priznanih mednarodnih subjektov kot državna skupnost Slovencev. Na dnu vsega tega pa je to, kar je slovenski človek živel. V tem je suverenost! Lahko imaš takega ali drugačnega vladarja, kralja, cesarja ali predsednika, toda če si sam v sebi suveren, te ne bo nihče povozil, ti odvzel dostojanstva. In slovenski človek je to v svoji zgodovini nosil v sebi. Stati in obstati pomeni ponos, samozavest, ki sta kljubovala vsem nasprotovanjem v zgodovini in prinesla, da smo danes narod s svojo kulturo, jezikom in državo, da smo mednarodno priznana narodna skupnost.

Ni ateist, kdor hoče. Pravih ateistov je malo. Deklariranih ateistov je veliko več. Praktičnih ateistov pa še več, ki živijo, kot da Bog v njihovem življenju nima nobene veljave

Kako je bilo zapustiti Slovenijo čez noč?

Naša družina je bila ena od mnogih, ki so leta 1945, ker je prihajala nova oblast, ki je imela v naših očeh nevaren, zločinski obraz brez sleherne morale, odšle od doma. V prepričanju, da bomo čez tri mesece spet doma. Če bi vedeli, kaj se bo zgodilo, verjetno ne bi šli. Pri teh, ki v takih okoliščinah zapustijo dom, je vedno iluzija, da se bodo vrnili. Redko kdaj se vrnejo! Argentina je po zaslugi duhovnika msgr. Janeza Hladnika dejansko sprejela vse. Argentini niti za trenutek ni bilo treba žalovati, da je sprejela te Slovence, ki nikoli niso bili breme za državo, temveč so se izredno dobro vključili. Uspešni, delovni, pošteni so veliko prispevali k dobrobiti Argentine.

To, da si veren, te ne opravičuje, da se umakneš iz javnega življenja. Nasprotno: kot kristjan moraš delati za javno dobro in vnašati splošno humanistične vrednote evangelija v družbo in jih uveljavljati.

Vrnitev v Slovenijo:

Ko sem prišel v Slovenijo 5. februarja 1965, je bil moj prvi vtis hudo razočaranje. Ljudje poklapani, brez korajže. In partija, ki se je šopirila v svojem zmagoslavju, povečini ljudje, ki so bili sami karieristi, ne prav izobraženi … Moj prvi vtis o slovenskem narodu je bil porazen. Potem pa sem odkril vero tega naroda. Za neugodno podobo ponižnih, skromnih, poštenih ljudi je nekaj izjemno lepega: zvestoba veri, svojemu prepričanju in vrednotam. Ta narod je povečini veren narod. Rekel sem si: za ta narod bom jaz delal, imel ga bom rad in se žrtvoval zanj. Spoznal sem velike vrednote, ki so na dnu slovenskega človeka. Da ohranimo te vrednote in tisto, kar je partija stalno napadala in hotela iztrgati iz srca ljudi – tu sem zato, da se borim temu narodu ohraniti vero, za katero je toliko pretrpel in jo kljub temu ohranil. Tako sem začel delo v Sloveniji, z velikim veseljem, prepričanjem in v globini povezan s tem narodom. S katerem sem še vedno.

Škofijske strele s kardinalom msgr. dr. Francem Rodetom. FOTO: Zavod sv. Stanislava

Kako se ateizem kaže in kakšne so njegove posledice:

Menda naj bi bilo v Sloveniji skoraj polovica ateistov. Ni ateist, kdor hoče. Pravih ateistov je malo. Deklariranih ateistov je veliko več. Praktičnih ateistov pa še več, ki živijo, kot da Bog v njihovem življenju nima nobene veljave, da jim Božji zakon ali naravni zakon poštenosti ne pomenita veliko in se dajo voditi po svojih nagonih, prepričanju in je to njihovo življenjsko pravilo. Ateizem je dolgoročna in naporna zadeva, dvomim, da jo veliko Slovencev do kraja izvede. Delajo se ateiste in živijo kot ateisti; težko pa je soditi, kaj je v resnici.

Manjka en vijak, ki bi vas mlade moral priviti, da bi se prebudili. Živite intenzivno, močno, globoko, bogato, ne pa v plitvini!

Primerjava papežev Benedikta in Frančiška:

Dobro sem poznal papeža Benedikta. Velikokrat sva se osebno pogovarjala, vse stvari sva reševala sporazumno, po dogovoru. Bil je neverjetno žlahten, a tudi nežen človek, nedolžen in s tako lepim srcem in dušo. Bil je glava, a tako neverjetno ponižen. Frančišek je drugačen človek, spoznal sem ga septembra 1972. Vsekakor to, kar pravijo nekateri skrajneži, nedobronamerni in neuravnovešeni ljudje, da on sploh ni pravi papež, ne drži. Papež Frančišek je pravi papež, tudi če ni po okusu vseh. In zasluži spoštovanje in pokorščino, amen! Nima teološke izobrazbe, kot jo je imel Benedikt, ima pa druge talente. Njegove enciklike, okrožnice, so drug jezik, slog, miselnost, drug svet – ne pravim, da ni kvalitetno, je pa drugače, nekaterim to ne ustreza. Bil je provincial jezuitov in pod njegovim provincialatom je kakih 10 mladih zapustilo družbo Jezusovo, tudi duhovniki, zaradi njegove trde roke, ki se kaže tudi v njegovem pontifikatu. Tak je, vsak ima svoje napake! Kritiki mu očitajo, da se požvižga na nauk, toda kaj posebnega mu ni očitati, za vse okuse pa ni. In mnogim gre kar na živce. Je pa človek, ki ima dobro voljo. Ko bo končan njegov pontifikat, je čisto možno, da bodo v kakih biografijah prišle ven stvari, ki jih danes ne vemo. Toda pri drugih papežih je bilo podobno.

Alternative za krščanstvo ni! Kaj pa je Evropa brez krščanstva? Diktatura? Poskus je že bil, smo ga imeli in živeli 50 let. Marksizem, socializem s človeškim obrazom, šlo je po gobe.

Anekdota z obiska Jorgeja Bergoglia (zdajšnjega papeža Frančiška) leta 1972 v Ljubljani:

Bilo je septembra 1972, pri nas je bil štiri, pet dni. Celo v opero smo šli, kajti tedaj sem veliko hodil v opero. Bil je navdušen, saj je bilo v Buenos Airesu v Teatro Colon domala nemogoče priti, saj je bil ves čas zaseden. Tisti večer je bila na programu Carska nevesta Rimski-Korsakova. Neka komedija pač, niente, nič. Tudi petje ni bilo kaj prida, muzika sama nič posebnega. Njemu pa se je strašno dopadlo. Še ko sva se po 40 letih srečala v Buenos Airesu, mi je navrgel: O, 'Sarska nevesta'.

Ker je Slovenija država Slovencev in ker smo Slovenci verni, nismo izključeni iz slovenstva. Nasprotno: veren Slovenec je dvakrat Slovenec!

O imenovanju prefektinje Simone Brambilla:

Tudi če je proti pravilom, papež lahko naredi, kar hoče. On je zadnji absolutni vladar na svetu in lahko naredi, kar hoče. Ali je pametno ali ne, pa je njegova stvar. Po mojem bo to problematično. Ali bo to obstalo ali ne – malo dvomim. To je vdor nekih žensk, ki se prerivajo in hočejo priti naprej, na vodilna mesta. Počakajmo, ali se bo to obneslo. Zaenkrat je tako, da jurisdikcije, izvršne oblasti v Cerkvi, ženske ne morejo imeti, ker nimajo svetega reda.

Kardinal Rode mladim: Edino, kar nas rešuje, je veličina. Edino, kar nas opravičuje – sicer smo za v smeti, smo odveč. FOTO: Zavod sv. Stanislava

Poslanstvo katoliške gimnazije v družbi:

Po eni strani močna, globoka katoliška zavest; globoka vera in versko življenje; in kolikor mogoče najširša in najbolj solidna izobrazba. Fantje in dekleta, bodite ambiciozni, ne imejte premajhnih načrtov zase in za svoje življenje; segajte in trudite se iti čim dlje in čim višje. Nihče nima pravice ostati majhen in nepomemben. Bodi velik! Edino, kar nas rešuje, je veličina. Ni vam dovoljeno biti malenkostni, majhni, nepomembni, zanemarljivi. Poklicani ste k veličini, bodite veliki – v znanju, v osebnem in verskem življenju, v izobrazbi. In, verjemite mi, uspehi bodo prišli. Kaj daje človeku največ osebnega zadovoljstva? Da je izpolnil svoje poslanstvo, ki ga je visoko zastavil. In za vsakogar od vas je to mogoče! Slovencev nas je premalo, da ne bi bil vsak poklican in imel poslanstvo, da nekaj postane. Ne bodite skromni, bodite ambiciozni, zahtevni do sebe, glejte, da boste nekaj dosegli.

Ko sem prišel v Slovenijo 5. februarja 1965, je bil moj prvi vtis hudo razočaranje. Ljudje poklapani, brez korajže. In partija, ki se je šopirila v svojem zmagoslavju, povečini ljudje, ki so bili sami karieristi, ne prav izobraženi …

Edino, kar nas rešuje, je veličina. Edino, kar nas opravičuje – sicer smo za v smeti, smo odveč. Vsak pride na svet z nekim kapitalom. Vsak od vas ima v sebi bogastvo, ki ga je treba prebuditi, razvijati in bogatiti. Iz leta v leto. Da boste postali čim bolj bogate osebnosti na vseh področjih – znanosti, vere, poklicnega dela … Ne bojte se biti izredni. Ne bodite ovce, ki gredo v čredi anonimno naprej. Vsak od vas naj se zaveda svoje enkratnosti. Živite samo enkrat in ta čas je dragocen. Izkoristite priložnosti, ki jih imate; bogatite se in dajte si veselje širokega, bogatega notranjega, intelektualnega življenja, z bogatenjem svoje izobrazbe duhovnosti. V to ste poklicani! Ne živite življenja brez leska, sijaja in pravega smisla, ki vam ne bo niti v veselje. Manjka en vijak, ki bi vas moral priviti, da bi se prebudili. Živite intenzivno, močno, globoko, bogato, ne pa v plitvini! Kakšno bogato življenje bi lahko živeli, če bi se prebudili in znali poslušati najčistejši notranji glas, Božji glas v vas – da boste živeli bogato življenje. K temu ste poklicani. Noben Slovenec nima pravice biti povprečen! Premalo nas je.

Tudi če je proti pravilom, papež lahko naredi, kar hoče. On je zadnji absolutni vladar na svetu in lahko naredi, kar hoče. Ali je pametno ali ne, pa je njegova stvar.

Zakaj imeti katoliške Slovence na javnih položajih?

Ker je Slovenija država Slovencev in ker smo Slovenci verni, nismo izključeni iz slovenstva. Nasprotno: veren Slovenec je dvakrat Slovenec! Ločenost Cerkve in države je treba razumeti tako, da ima Cerkev svoje področje dela, država pa svojega. Zavest državljanstva, državljanske odgovornosti: verni smo tudi državljani, z vsemi pravicami in dolžnostmi državljanstva. To, da si veren, te ne opravičuje, da se umakneš iz javnega življenja. Nasprotno: kot kristjan moraš delati za javno dobro in vnašati splošno humanistične vrednote evangelija v družbo in jih uveljavljati. To je delo in poslanstvo kristjana v družbi. Imam vtis, da naši škofje Vatikanskega sporazuma niso še nikoli prebrali, nikoli ga ne omenjajo, jaz bi kar naprej govoril o njem, saj ima vrednost zakona v Sloveniji.

Kardinal msgr. dr. Franc Rode. FOTO: Zavod sv. Stanislava

Bosta Slovenija in Evropa preživeli brez krščanskih korenin?

Tako kot je danes slabo za krščanstvo, verjetno niti v 18. stoletju, pred francosko revolucijo, ni bilo. Ali se bo vera v časih krize poživila in postala aktivnejša? Ponekod se to že dela – majhne skupine, zelo žive in živahne, delavne in prepričljive, ki se jim pridružujejo mnogi. V Franciji je bilo v božično-novoletnem času 10.000 krstov odraslih. In vsako leto jih je več. Alternative za krščanstvo ni! Kaj pa je Evropa brez krščanstva? Diktatura? Poskus je že bil, smo ga imeli in živeli 50 let. Marksizem, socializem s človeškim obrazom, šlo je po gobe. Za krščanstvo ni alternative. Je to nihilistična družba – človek brez idealov in perspektive, ki se bo zadovoljil z majhnimi stvarmi, skromni užitki? Toda človek je preveč zahteven, njegovo srce tudi, da bi se mogel zadovoljiti zgolj s tem, kar ponuja to življenje, ta svet. Brez transcendentnih, višjih vrednot, ki jih človeku nudita krščanstvo in vera, življenje nima pravega okusa. Ne verjamem, da bi se človek mogel zadovoljiti s tem. Prihodnost pa je v Božjih rokah, Bog vodi zgodovino.

Argentini niti za trenutek ni bilo treba žalovati, da je sprejela te Slovence, ki nikoli niso bili breme za državo, temveč so se izredno dobro vključili. Uspešni, delovni, pošteni so veliko prispevali k dobrobiti Argentine.

Kaj bi svetoval mlademu fantu, ki razmišlja o duhovništvu?

Dekleta imate drugo, lepo poslanstvo v Cerkvi, ki ni slabše ali nižje, je pa drugačno. Dragi fantje, nikoli vam ne bo žal, če se odločite za duhovništvo. Je izredno osrečujoč poklic. Svoje življenje sem živel v veliki radosti in svobodi. Tudi če ne čutiš poklica, stori, da boš poklican. Kako? Odpri se Bogu in mu ne delaj nobenih vnaprejšnjih omejitev. Gospod, če hočeš mene, tukaj sem. Ne izmikaj se Gospodu! Duhovništvo je sreča. Osebna sreča, sreča za Cerkev, sreča za Božje ljudstvo. Dragi fantje, Slovenija vas potrebuje kot duhovnike! Zdaj jih je premalo, biti jih mora več, da bo ta narod lahko slišal Božjo besedo in živel s Cerkvijo.