Njena zgodba ni samo zgodba o medu. Je zgodba o povezani družini, vztrajnemu delu, izvirnih idejah, ljubezni do narave ter zgodba o mladi čebelarki, ki v podeželju še vedno vidi prihodnost.

»Pri nas vladata mir podeželja in bližina mesta. Kdor pride k nam, najprej obstane ob razgledu,« pravi Karin. Domačija namreč leži nad Malečnikom in ponuja čudovit razgled na Pohorje, Maribor ter Dravsko dolino, v last družine pa je prešla, ko jo je kupila Karinina babica. Sprva so bili tukaj predvsem vinograd in njive, skozi leta pa se je kmetija postopoma razvijala, saj je oče Miran začel saditi sadno drevje, najprej breskve in češnje, pozneje pa se je sadovnjak še razširil. Med drevesi so svoje mesto našle tudi čebele, katerih število je počasi naraščalo, pridružili pa so se še rastlinjaki za pridelavo zelenjave.

Karin z očetom Miranom. FOTO: Osebni arhiv

Pridelke prodajajo tudi na tržnici na Koroškem, kjer Karin najbolj uživa v neposrednem stiku s kupci. »Obožujem pristne pogovore. Včasih si izmenjamo nasvete o čebelah, drugič kakšen recept, velikokrat pa si preprosto zaželimo lep dan. Takšni trenutki so dragoceni, saj skozi leta spoznaš ljudi, ki cenijo tvoje delo, trud in ljubezen, ki jih vlagaš v svoje pridelke.«

Karin in Mateja med snemanjem podkasta v sadovnjaku. FOTO: Siniša Kanižaj

Oče kot mentor

Čeprav so bile čebele vedno del družinskega vsakdana, se je za čebelarstvo zares navdušila šele med študijem kmetijstva, ko je začela povezovati teoretično znanje s prakso, ki jo je spremljala doma. Pomembno vlogo na njeni poti je imel oče Miran, ki ji ni bil le mentor in učitelj, temveč tudi človek, ki ji je predal spoštovanje do narave, potrpežljivost in občutek za delo s čebelami. »Naučil me je, da moraš k čebelam vedno pristopiti miren in zbran. Čebele zelo hitro začutijo človekovo energijo.«

Oče in hči sta drug drugemu v pomoč in podporo. FOTO: Osebni arhiv

Danes skupaj čebelarita ter se dopolnjujeta. Karin pravi, da se je njun odnos skozi leta spremenil, saj ima danes veliko več znanja kot na začetku in zgodi se, da tudi oče kdaj vpraša njo za nasvet. Kot poudarja sama, velja rek, da je dober mentor tisti, ki ga lahko učenec tudi kaj nauči.

Njeno zgodbo lahko poslušaš tudi tukaj.

Preizkušnja, ki je vse spremenila

Največji preobrat v njenem življenju je prišel z očetovo nenadno boleznijo in presaditvijo srca. Znašla se je v položaju, ko je morala prevzeti odgovornost za čebele ravno v času, ko se narava prebuja in je v čebelarstvu največ dela. »Vedno sem pomagala očetu, nikoli pa nisem bila sama odgovorna za vse. Kar naenkrat sem ostala brez mentorja.« Čeprav jo je bilo strah, je vztrajala. Še danes se spominja dneva, ko je po dolgem in napornem pregledu panjev ugotovila napako iz prejšnjega pregleda. Utrujena je sedla na travo ob čebelnjaku in za trenutek podvomila vase. »Takrat so mi v misli prišle besede ljudi, ki so verjeli vame. Nato sem vstala, se vrnila k panju, našla matico in nadaljevala delo.«

Karin zaupa vase in svoje delo. FOTO: Siniša Kanižaj

Prav v tisti zahtevni sezoni sta njihov cvetlični in gozdni med na mednarodnem ocenjevanju AGRA prejela zlati medalji. Čeprav je bilo obdobje polno negotovosti, novih odgovornosti in številnih izzivov, je prav takrat dokončno spoznala, da želi svojo prihodnost graditi v čebelarstvu.

FOTO: Osebni arhiv

Življenje s čebelami

Pri čebelah jo najbolj navdušujeta njihova organiziranost in marljivost, ob njih pa tudi sama najde notranji mir, saj ob brenčanju čebel popolnoma odklopi zunanji svet in se posveti njihovemu. Mladih čebelark ni ravno veliko, svoje znanje ter izkušnje pa pridobiva tudi v čebelarskem društvu, kjer ji veliko pomenita izmenjava izkušenj in sodelovanje pri različnih projektih, s katerimi ljudem približujejo pomen čebel in čebelarstva.

FOTO: Osebni arhiv

Karin je širši javnosti postala poznana tudi kot finalistka projekta »Izbor inovativnega mladega kmeta«, kjer je predstavila svojo idejo liofiliziranega medu. Razvoj izdelka je zahteval veliko raziskovanja, testiranja in vztrajnosti. »Veliko ljudi je že poskušalo liofilizirati med, pa so odnehali. Takšen razvoj lahko traja mesece ali celo leta.« Pri tem poudarja, da ni želela izboljšati medu. »Med je superživilo že sam po sebi. Mene je zanimalo predvsem, ali je mogoče njegove lastnosti predstaviti še na drugačen način.« Sodelovanje v projektu ji je dalo tudi nekaj drugega – samozavest. »Spoznala sem ogromno srčnih ljudi, ki so me naučili, kako pomembno je verjeti vase in v svoje ideje.«

Podpora družine in partnerja

Pomemben del njene zgodbe je tudi partner Jan, ki prihaja iz mestnega okolja. Čeprav sam ne bo postal čebelar, je postal pomemben del kmetije. »Vedno ga je zanimala mehanizacija. Danes pomaga pri vseh strojnih opravilih in me pri mojem delu zelo podpira.« Prav obdobje očetove bolezni je družino še dodatno povezalo, saj so ob mami in očetu stopili skupaj tudi partner Jan ter drugi družinski člani in dokazali, da se najtežje preizkušnje lažje premagujejo takrat, ko drug drugemu stojimo ob strani.

Njihova domačija leži nad Malečnikom. FOTO: Siniša Kanižaj

Karin verjame, da prihodnost podeželja gradijo mladi, ki si upajo ostati doma, prevzemati odgovornost in iskati nove poti. In kaj bi se ljudje lahko naučili od čebel? »Povezanosti. Čebele delujejo kot skupnost. Vsaka opravlja svojo nalogo, vendar vedno za dobro celotne družine. Mislim, da bi nam tega včasih v življenju prav prišlo nekoliko več.«