Manca živi na družinski kmetiji s staršema in mlajšim bratom. »Imamo predvsem krave dojilje. Čredo pa sestavljajo vsako leto še teleta in kakšen bik. Naša čreda šteje 15 živali. Imamo pa tudi 20 kokoši, psa in mačko. V zadnjih letih smo veliko časa tudi v gozdu, kjer pripravimo kar nekaj metrov drv za prodajo našim rednim strankam,« nam za uvod v pogovor pove 24-letnica in doda, da vsi štirje družinski člani ob delu na kmetiji hodijo v službo. »Je premalo prihodka, da bi se s tako majhno kmetijo preživeli. Imamo toliko, da ostane obdelano. Imamo kar nekaj bregov, ki jih žal ne bi nobeden vzel v najem, da bi obdeloval.«

Dedek kupil sosednjo domačijo

Današnja podoba domačije je precej drugačna kot včasih. Njen dedek se je po povratku iz Ljubljane odločil, da bi kupil sosednjo domačijo. Prvotna kmetija je bila zelo majhna in prostorsko precej omejena. »Sosednja kmetija je bila čez cesto, zato je bila želja po nakupu še toliko večja. Ob nakupu se je tako kmetija precej povečala. Skozi leta smo dokupovali parcele ter postavili novi poslopji, ki stojita na mestu starega hleva in rojstne hiše mojega dedka in očeta.«

Manca nam predstavlja nekdanji izgled domačije. FOTO: Siniša Kanižaj

Čreda na paši

Živino pasejo že skoraj 20 let, in sicer od pomladi do nekje sredine oktobra. Manca ugotavlja, da se živali na paši veliko bolje počutijo. »Najbolj zanimivo jih je gledati ob večerih, ko se shladi in letajo po pašniku gor in dol. Predvsem teleta, če so približno iste starosti. Imajo kar dirke po pašniku,« v smehu razlaga: »Se pa žival navadi na vse, na dež, sonce in vročino. Na pašnikih in ob njih je kar nekaj drevja in se ob nalivih ter vročini zadržujejo v senci in zavetju.«

Tudi živina je z zanimanjem spremljala naš obisk pri Mostarjevih. FOTO: Siniša Kanižaj

V bloku v mestu? Najbrž ne

Manca si želi, da bi njena prihodnost ostala povezana s podeželjem. »Zagotovo da. Res sem hvaležna, da sem rojena in vzgojena na podeželju. Se mi zdi, da ti kmečko življenje da toliko vrednot in delovnih navad. Ni vedno enostavno, ampak je vredno. Težko si predstavljam, da bi živela v bloku v nekem mestu. Bomo videli, kaj bo prineslo življenje v prihodnosti, a če bom imela možnost, bom vedno izbrala podeželje.«

Pogled na dom družine Mostar z bližnje ceste. FOTO: Siniša Kanižaj

V prihodnje podjetnica?

Si pa Manca od nekdaj želi, da bi ustvarila nekaj svojega, se lotila novega podviga. »Ko sem začela delati v gostinstvu, se je ta želja le še povečala. Kot natakarica sem vedno uživala v tem, kar sem delala. A sem kmalu ugotovila, da v gostinstvu nimaš prostih nedelj in praznikov. Ta želja je sicer še vedno prisotna, vendar je veliko manjša kot pred leti. Sedaj se želja iz gostinstva čedalje bolj preliva v neko podjetniško pot.« V podkastu Manca pripoveduje tudi o posebni aplikaciji, ki jo je razvila pri enem od predmetov na fakulteti.

Manca nas je prijazno postregla s pecivom in grozdnim sokom. FOTO: Siniša Kanižaj

Delo v DPM Kalček ji daje energijo in motivacijo

Že tri leta je podpredsednica DPM Kalček, ki ima v njenem srcu posebno mesto. »Delo v društvu me zelo izpolnjuje predvsem zato, ker rada sodelujem z ljudmi in soustvarjam dogodke, ki povezujejo mlade na podeželju. Skozi delo v društvu sem pridobila veliko organizacijskih izkušenj, naučila sem se timskega dela, komunikacije in odgovornosti.« Aprila so v DPM Kalček organizirali državni kviz »Mladi in kmetijstvo«, Manca pa je imela pri tem eno glavnih vlog. »Najlepši občutek je bil na samem dogodku, ko sem videla poln šotor ljudi in dobro vzdušje. Takrat sem vedela, da se vsaka prostovoljna ura, vsak sestanek in ves trud res obrestujejo. Takšni projekti mi dajejo veliko motivacije.«

Včasih nas na terenu spremlja dež, a to nam ni vzelo dobre volje. FOTO: Siniša Kanižaj

Z bratom sta del temeniških gasilcev

Zadnjih nekaj let je članica Prostovoljnega gasilskega društva Temenica, kjer sodeluje na različne načine (pri izvedbi veselic, raznosu koledarjev, delovnih akcijah, …). »Na same intervencije ne hodim, imam narejen tečaj za gasilca pripravnika. Vključila sem se, ker rada pomagam. Od nekdaj sem cenila gasilce, saj so ravno oni tisti, ki pridejo prvi na pomoč. Nikoli ne veš, kdaj jih bomo potrebovali. Obenem pa se dobro počutim med njimi. Res sem ponosna temeniška gasilka in vesela, da so naju z bratom pred nekaj leti tako lepo sprejeli.«

Mančina velika ljubezen so hribi. FOTO: Osebni arhiv

Oratorij ji je dal izkušnjo odgovornosti in sodelovanja

V preteklosti je bila v domači župniji Šentvid pri Stični več let animatorka na oratoriju, kar ji je dalo prve izkušnje dela z ljudmi in otroki. »Tam sem začela razvijati komunikacijske sposobnosti, se učila odgovornosti, sodelovanja in organizacije. Zdi se mi, da sem prav skozi oratorij začela odkrivati, da sem rada med ljudmi in da me veseli delo v skupini,« še dodaja Manca, ki prosti čas najraje preživi v družbi družine in prijateljev, rada pa se povzpne tudi na kakšen hrib.