Kateheza Svetega očeta med splošno avdienco 1.februarja

Dragi bratje in sestre!

Danes bi rad spregovoril o Jezusovi molitvi v vrtu Getsemani na Oljski gori. Zelo pomenljiva je že sama pokrajina, kjer se odvija evangeljska pripoved o tej molitvi. Jezus se po zadnji večerji, medtem ko skupaj s svojimi učenci moli, odpravi na Oljsko goro. Evangelist Marko navaja: »In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori« (Mr 14,26). Verjetno se ta pripoved nanaša na nekatere psalme, ki izražajo zahvalo Bogu za osvoboditev ljudstva od suženjstva in prošnjo za njegovo pomoč pri vedno novih težavah in nevarnostih. Pot do kraja Getsemani je polna Jezusovih besed, s katerimi naznanja neizogibnost svoje smrti usode in skorajšnjo razpršitev apostolov.

Ko prispejo do nasada na Oljski gori, se Jezus tudi tokrat pripravlja na osebno molitev. Toda zgodi se nekaj novega: zdi se, kot na ne želi ostati sam. Velikokrat se je Jezus odmaknil od množic in tudi od svojih učencev ter se zadrževal »na samotnih krajih« (prim. Mr 1,35), ali se je povzpel »na goro«, kot piše sveti Marko (prim. Mr 6,46). V vrtu Getsemani pa povabi Petra, Jakoba in Janeza, naj ostanejo zraven. To so učenci, ki jih je povabil k sebi tudi na gori spremenjenja (prim. Mr 9,2-13). Njihova navzočnost med molitvijo v getsemanskem vrtu je pomenljiva. Tudi v tisti noči bo Jezus prosil Očeta »sam«, ker je njegov odnos z njim popolnoma edinstven in neponovljiv: gre za odnos edinorojenega Sina. Še več, lahko bi rekli, da se nihče ne more zares približati Sinu, ki se Očetu prikazuje v svoji popolnoma enkratni, neponovljivi istovetnosti. Toda Jezus si kljub temu, da bo na kraj molitve odšel »sam«, želi, da bi vsaj trije učenci ostali v bližini, v bolj pristnem odnosu z Njim. Želi si bližine, prosi za sočutje v trenutkih, ko čuti, da se približuje smrt, in še posebej za bližino v molitvi, da bi na tak način učenci pokazali povezanost z njim v trenutkih, ko se pripravlja popolnoma izpolniti voljo svojega Očeta. Gre tudi za vabilo vsakemu učencu, da bi mu sledil po poti križa. Evangelist Marko pripoveduje: »S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Osupnil je od groze in začel trepetati. Rekel jim je: 'Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite!' (Mr 14,33-34).

Z besedami, ki jih namenja tem trem učencem, Jezus uporablja jezik psalmov: »Moja duša je žalostna«, kar je izraz iz Psalma 43 (prim. Ps 43,5). Grobo določilo »do smrti« pa spominja na usodo mnogih božjih poslancev v stari zavezi, omenjeno tudi v njihovih molitvah. Ni namreč redkost dejstvo, da slediti poslanstvu, ki je zaupano učencem, pomeni naleteti na sovraštvo, zavračanje, preganjanje. Mojzes dramatično doživlja preizkušnjo vodenja ljudstva po puščavi in potoži Bogu: »Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame. Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pri priči ubij, če sem našel milost v tvojih očeh, da mi ne bo treba več gledati svoje nesreče!« (4 Mz 11,14-15). Tudi preroku Eliju služiti Bogu in njegovemu ljudstvu ni lahko. V Prvi knjigi kraljev beremo: »On pa je šel naprej v puščavo dan hoda. Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: 'Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje' (1 Kr 19,4).

Jezusove besede trem učencem, ki si jih želi imeti ob sebi med molitvijo na kraju Getsemani, razkrivajo, da ga je bilo ob tisti »uri« strah in je doživljal stisko, najglobljo osamljenost ravno v času, ko se je uresničeval božji načrt. V tem Jezusovem strahu in stiski je povzeta vsa človekova groza pred lastno smrtjo, pred njeno neizogibnostjo in spoznanjem vse teže zla, ki se dotika našega življenja.

Potem ko povabi tri apostole, naj bedijo z njim v molitvi, se Jezus »sam« obrača k Očetu. Evangelist Marko piše, da je »šel malo naprej, se vrgel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega« (Mr 14,35). Jezus z obrazom pade na zemljo: ta molitveni položaj izraža poslušnost Očetovi volji, prepusti se mu s polnim zaupanjem. Gre za gesto, ki jo najdemo v začetku obhajanja velikonočne daritve, na veliki petek, kot tudi pri redovniških zaobljubah ter med diakonskim, duhovniškim in škofovsksim posvečenjem, da bi s pomočjo molitve, tudi s telesom, izrazili svojo popolno izročitev Bogu, zaupanje vanj. Pozneje Jezus prosi Očeta, naj gre, če je mogoče, ta ura mimo njega. To ni bil samo človeški strah in tesnoba pred smrtjo, temveč obup Božjega Sina, ki vidi neznansko količino zla, ki ga bo moral prevzeti nase, da bi ga premagal in mu odvzel moč.

Dragi prijatelji, tudi mi moramo biti v molitvi sposobni postaviti pred Boga naše napore, trpljenje zaradi posebnih okoliščin v posebnih trenutkih, vsakodnevni napor, da mu sledimo, da moremo biti kristjani, in tudi težo zla, ki ga zaznamo v sebi ali okoli nas, da bi nam On lahko vlil upanje in nam podaril svojo bližino, da bi prižgal luč na poti našega življenja.

Jezus nadaljuje svojo molitev: »Abbà, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36). V tej prošnji lahko najdemo tri spoznanja. V začetku sta dva izraza, s katerima se Jezus obrača k Bogu: »Abbà! Oče!« (Mr 14,36a). Dobro vemo, da so aramejsko besedo Abbà uporabljali otroci, ko so klicali svoje očete, zato ta beseda izraža med Jezusom in Bogom Očetom čustven odnos, poln nežnosti, zaupanja in predanosti. V osrednjem delu lahko odkrijemo drugo spoznanje: zavedanje vsemogočnosti Očeta – »tebi je vse mogoče« - kar izraža neko prošnjo, v kateri še enkrat zaznamo dramatičnost Jezusove človeške volje v soočanju s smrtjo in zlom: »oddalji od mene ta kelih!«. V Jezusovi molitvi končno najdemo še tretje spoznanje, ki je odločujoče, ko njegova človeška volja popolnoma sovpade z božansko voljo. Jezus namreč svojo molitev zaključi z mogočnim sklepom: »Vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36c). V enotnosti osebe Božjega Sina se človeška volja v celoti uresniči v popolni predanosti, podreditvi njegovega Jaz očetovemu ti, ki je zanj abbà. Sveti Maksim Spovednik zatrjuje, da je od trenutka stvarjenja moškega in ženske človeška volja naravnana na božjo voljo in ravno v človekovem »da« Bogu najde človekova volja svojo popolno svobodo in uresničitev. Žal se je zaradi greha ta »da« Bogu sprevrgel v svoje nasprotje: Adam in Eva sta mislila, da »ne« Bogu predstavlja vrhunec svobode, biti zares to, kar si. Na Oljski gori pa Jezus vrača človeško voljo k popolnemu »da« Bogu; v njem se naravna volja popolnoma združi voljo njegove božanske osebnosti. Jezus uresničuje svoje bivanje tako, da ga usklajuje z osrčjem njegove osebnosti: s tem, da je Božji Sin. Njegovo človeško voljo pritegne notranjost osebe Sina, ki se popolnoma izroči Očetu. Tako nam Jezus sporoča, da lahko dosežemo resničen vrhunec življenja in postanemo »božji« samo, če svojo voljo uskladimo z božjo; samo če izstopimo iz sebe in rečemo Bogu »da«, uresničujemo Adamovo željo, željo vseh nas, da postanemo popolnoma svobodni. Ravno to Jezus stori v getsemanskem vrtu: človeška volja se preseli v božjo voljo, rodi se resničen človek in mi smo odrešeni.

Kompendij Katekizma Katoliške cerkve sintetično povzema: »Jezusova molitev med njegovim smrtnim bojem na Oljski gori in njegove zadnje besede na križu razodevajo globino njegove sinovske molitve: Jezus izpolni Očetov načrt ljubezni in prevzame nase vse stiske človeštva, vse prošnje in priprošnje v zgodovini odrešenja. Prinese jih Očetu, ki jih sprejme in usliši, onkraj slehernega upanja s tem, da ga obudi od mrtvih« (št. 543). Zares, »v nobenem drugem delu Svetega pisma ne vidimo tako globoko v Jezusovo notranjo skrivnost, kot v njegovi molitvi na Oljski gori« (Jezus iz Nazareta II, 177).

Dragi bratje in sestre, v molitvi Oče naš vsak dan prosimo Gospoda: »zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji« (Mt 6,10). S tem priznavamo, da za nas in za naše življenje obstaja božja volja, ki mora iz dneva v dan postati smerokaz našega hotenja in našega bivanja; priznavamo tudi to, da se božja volja uresničuje »v nebesih« in da »zemlja« lahko postane kakor »nebesa«, kjer vladajo ljubezen, dobrota, resnica, božanska lepota, samo če na njej izpolnjujemo božjo voljo. V Jezusovi molitvi k Očetu, v tisti strašni in čudoviti noči v vrtu Getsemani, je »zemlja« postala »nebesa«; »zemeljskost« njegove človeške volje, ki jo je pretresal strah in stiska, je prevzela njegova božanska volja. S tem se je volja Boga izpolnila na zemlji. To je pomembno tudi za našo molitev: moramo se naučiti bolj zaupati božji Previdnosti, prositi Boga za moč, da bi izstopili iz sebe in mu znova izrekli naš »da«, ponovili »zgodi se tvoja volja«, uskladili našo voljo z njegovo. To je molitev, ki jo moramo ponavljati vsakodnevno, ker izročiti se božji volji, ponoviti Jezusov in Marijin »da«, ni vedno lahko. Evangeljska pripoved o dogodkih v getsemanskem vrtu žalostno navaja, da trije učenci, ki jih je Jezus izbral, da bi mu stali ob strani, niso bili zmožni bedeti skupaj z njim, sodelovati v njegovi molitvi, v njegovi pripadnosti Očetu, saj jih je premagal spanec. Dragi prijatelji, prosimo Gospoda, da bi bili sposobni bedeti skupaj z njim v molitvi, da bi vsak dan izpolnjevali božjo voljo, tudi če nam prinaša križ, da bi živeli v vedno globji zaupnosti z Gospodom, da bi na to »zemljo« prinesli košček božjih »nebes«. Hvala.


Prevedel Igor Vojinovič