Ob prejemu zakramentov je občutil veliko hvaležnost in hkrati ponižnost, da je bil lahko del tega dogajanja na velikonočno vigilijo.

Krstil ga je ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar. FOTO: Osebni arhiv Luke Debeljaka

»Predstavljal sem si, da bo vse skupaj potekalo v krogu družine, na koncu pa se je to zgodilo na najpomembnejši krščanski praznik pred polno cerkvijo vernikov, pred škofom Francem Šuštarjem, župnikom Jožetom Plutom in ministranti. Želim si, da bi vsak lahko to doživel,« navdušeno pripoveduje Luka, ki se je odločil, da po 16 letih zapusti kolesje vojske. Zdaj je med drugim inštruktor športnega streljanja, kovač nožev in organizator različnih tečajev.

Za botra je izbral prijatelja

Pri zaključku te pomembne etape na poti njegovega krščanskega zorenja so ga spremljali boter, njegovo dekle, brat s punco in mama. »Hotel sem, da bi prišla še stara mama, a šteje že 97 let in zanjo bi malo predolgo trajalo vse skupaj.« Za botra je izbral dobrega prijatelja. »On je uspešen človek, podjetnik, ki ogromno dela v Nemčiji. Kljub uspehu in denarju je ostal ponižen. Prav to najbolj cenim pri ljudeh. Zato je bil on prava izbira. Naloga botrstva mu je bila v čast.«

Luka s punco, botrom in mamo. FOTO: Osebni arhiv Luke Debeljaka

V srednji šoli za darilo dobil Sveto pismo

Ko je bil še dijak, so se ob neki priložnosti v šoli s sošolci obdarovali. Sam je v dar prejel Sveto pismo. »Rekel sem si, kako je to prišlo v moje roke? Star sem bil 16 let. Takrat veliko svari nisem razumel, sploh besedil Stare zaveze. To je bil torej moj prvi stik s Svetim pismom. Zdaj drugače gledam na to. Dobro je, če imaš koga ob sebi, ki ti zadeve lahko razloži. V Svetem pismu je namreč toliko skritih sporočil, ki jih človek težko sam šifrira.«

Sveto pismo – njegov vsakodnevni duhovni spremljevalec. FOTO: Osebni arhiv Luke Debeljaka

Zdaj ima doma kar pet Svetih pisem, pred kratkim si je kupil še angleško različico. Enega ima celo v torbici okoli pasu, tako da ga ima vedno pri roki. Žepnega je kot novoletni dar poklonil tudi bratu in prijatelju.

Kakšna je razlika med moško in žensko solzo?

Lukova mama je sicer izhajala iz verne družine, oče pa je bil policist. K maši niso hodili, a iz vere se nikoli ni norčeval. »Do tega sem imel strahospoštovanje.« Z leti je čutil, da potrebuje nekaj več v življenju. »Želel sem nečemu služiti.« Začel se je ukvarjati z meditacijo, čakrami, frekvencami, akupunkturo. Raziskovanje duhovnega sveta ga je počasi vodilo do vere in Boga.

Med pogovorom v studiu Družine. FOTO: Siniša Kanižaj

Nagovorila so ga tudi različna pričevanja, zlasti ameriških specialcev. »Oni so imeli sicer še več travm s terena, a videl sem, da razmišljajo o enakih zadevah kot jaz. Pogosto mi je pritekla kakšna solza, taka prava moška solza.« Kakšna pa je moška solza, ga povprašam? »Mi jokamo, ko Jezus umre na križu, ko se nekdo bori proti drugemu in umre za svojo družino. Tako si jaz to predstavljam,« pojasnjuje Luka.

Na misijah v tujini je skupaj preživel tri leta. FOTO: Osebni arhiv Luke Debeljaka

O odhodu iz vojske razmišljal dlje časa

Sodeloval je pri mednarodnih misijah v Afganistanu in Maliju. Skupaj je v tujini v različnih presledkih preživel tri leta, najdlje je bilo osem mesecev naenkrat. »Pogosto se niti ne zavedaš, da si soočen s smrtjo. Lahko pride do napada na bazo. Raketa te morda zadene, morda pa ne. V našem primeru se je to nekajkrat zgodilo. Enkrat je bilo dokaj blizu,« se spominja Luka, ki je po 16 letih zapustil vrste Slovenske vojske. »O tem sem razmišljal že nekaj let. Nekaj mi je manjkalo. Zdaj vem, da je bil to Božji načrt in On najbolje ve. Niti malo mi ni žal, da sem šel ven.« Čeprav na trenutke, kot pravi, pogreša 'akcijo'.

Na eni od misij. FOTO: Osebni arhiv Luke Debeljaka

Vse nam je pretežko

Vsaj del te 'akcije' podoživlja skozi različne tečaje, ki jih je že ali pa jih še bo razvil, od športnega streljanja, situacijskega zavedanja, orientacije, prve pomoči in podobno. »Danes postajamo totalno mehki, in sicer v smislu, da nam je vse pretežko. S tečaji bi rad dosegel, da prihaja do druženja in povezovanja ter da bi poznale nekatere osnovne stvari, ki so pomembne za preživetje. Opažam, da ljudje cenijo, ko povem, kar si mislim, na spoštljiv in ponižen, a samozavesten način. Nehal sem se obremenjevati s tem, da moram zgledati 'kul'«, ugotavlja Luka.

Danes organizira različne tečaje. FOTO: Osebni arhiv Luke Debeljaka

Zastavi si cilj in pojdi v to

Jezus zavzema vse bolj pomembno mesto v njegovem življenju, a to ne pomeni, da ni deležen posameznih notranjih bojev v svojem srcu. Sploh ko kakšne stvari ne gredo, kot si jih je zamislil sam. Njegov nasvet je: »Ne tega vzeti, kot da je to najslabši dan. Poglej, česa se lahko iz kakšne slabe stvari naučiš in kaj lahko iz tega potegneš. Odprla se ti bo nova priložnost. Ugotovil sem, da ne potrebujem denarja, blišča in velike hiše. Je pa v življenju tako, da če hočeš kaj doseči, se moraš potruditi. Daj nekaj od sebe, zastavi si cilj, pa pojdi v to,« odločno pripoveduje Luka.

Luka je rad povezan z naravo. FOTO: Siniša Kanižaj

Po krstu, birmi in obhajilu še poroka?

Potem ko je na velikonočno vigilijo prejel kar tri zakramente, si srčno želi še enega, svetega zakona, da bosta s punco res lahko v polnosti zaživela pred Bogom. »Če sta dva skupaj in oba krščena, moraš storiti, kar je prav. Nimava sicer še datuma. Zagotovo pa ne bom čakal 10 let. Če in ko bo do tega prišlo, bom prosil Jožeta Pluta, da to naredimo,« še v smehu, a z resnim namenom dodaja Luka.