Prebiram Psalm 106: kot rdeča nit povzema Drugo Mojzesovo knjigo. Prebiram ga znova in znova. Sili me v razmislek o tem, kako je moje ljudstvo – z Božjo pomočjo, ob siju milejših zvezd, po spletu ugodnih zgodovinskih okoliščin in lucidnih voditeljev, ki so prepoznali ugodni trenutek – prešlo rdeče morje. In sili me v razmislek o tem, kako zdaj že več kot trideset let tava po puščavi in godrnja. Kratek je bil čas, ko smo skupaj peli hvalnico osamosvojitvi, pred katero so sicer mnogi napovedovali, da bomo po njej jedli travo, a se je vse tako srečno razpletlo, da to meji na čudež.

Hrepenenje po vrečah peska

Slovenija je še veljala za zgodbo o uspehu, prihajala so mednarodna priznanja, odpirala so se ji vrata za vstop v mednarodne organizacije in tudi življenjski standard ljudi se je vztrajno izboljševal, ko je pisatelj Drago Jančar v eseju Egiptovski lonci mesa že opisal, kako se med ljudmi prebuja nostalgija po sistemu, ki smo...