Obisk papeža Frančiška na Irskem, kjer se bo udeležil svetovnega dne družin, bo verjetno njegovo prvo mednarodno potovanje, na katerem ga ne bo spremljal »sostituto« ali namestnik vatikanskega državnega tajništva.

Nekdanji »sostituto«, Giovanni Angelo Becciu, je bil imenovan za kardinala in je v letošnjem maju napredoval na položaj prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov. Papež naj bi novega namestnika državnega tajnika imenoval konec junija, ko se je Becciujev mandat tudi uradno iztekel, vendar tega ni storil. Zdaj, ko se potovanje na Irsko nezadržno približuje, pa v Vatikanu ugibajo, ali bo sveti oče pohitel z imenovanjem in Becciujevega namestnika izbral še pred odhodom na Irsko.

Položaj »sostituta« je pomemben za delovanje vatikanskega državnega tajništva in celotne rimske kurije. V skladu z apostolsko konstitucijo Pastor bonus, ki odreja naloge in pristojnosti uradov v kuriji, je »sostituto« na čelu prvega oddelka državnega tajništva, oddelka za »splošne zadeve«. V praksi to pomeni, da »sostituto« usklajuje stike med papežem in vatikanskim državnim tajnikom in pogosto velja za osebo, ki je papežu najbližje.

Ravno zato verjetno želi papež Frančišek temeljito premisliti, kdo bo naslednji »sostituto«.

Po drugi strani pa naj bi se pristojnosti »sostituta« malce spremenile z objavo nove apostolske konstitucije Praedicate evangelium, ki bo posodobila vodilne strukture v Vatikanu, zato sveti oče morda čaka na izid dokumenta, preden izbere primernega človeka za ta položaj.

»Sostitutu« so zaupane splošne zadeve, tako da njegov položaj nima diplomatske vloge, kljub temu pa so bili namestniki državnih tajnikov doslej večinoma izbrani iz vrst papeških nuncijev, ki so vsi imeli izkušnje na področju diplomacije.

Odkar je bil leta 1831 ustvarjen položaj »sostituta«, ga je opravljalo dvajset oseb, med katerimi je bilo 17 Italijanov. Izročilo italijanskega namestnika je prekinil papež Janez Pavel II., ki je za to vlogo izbral Španca Eduarda Martineza Somala (1979 – 1988), Avstralca Edwarda Idrisa Cassidyja (1988 – 1989) in Argentinca Leonarda Sandrija (2000 – 2007).

Od leta 1953 so imeli »sostituti« vedno izkušnje diplomatskih služb.

Ali bo Frančišek ohranil izročilo?

Vatikanski opazovalci menijo, da bo papež novega namestnika izbral iz vrst trenutno dejavnih apostolskih nuncijev. Nekateri ugibajo, da bi to lahko bil nadškof Nicola Girasoli, nuncij v Peruju, ali pa nadškof Giordano Caccia, nuncij na Filipinih. Druga poročila pravijo, da je najverjetnejši kandidat nadškof Bernardito Auza, opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih v New Yorku. Pojavljajo se tudi ugibanja, ali bo papež morda izbral škofa Marcella Semerara iz Albana, ki je njegov dolgoletni prijatelj.

Omenja se tudi ime nadškofa Edgarja Peńe Parraja, apostolskega nuncija v Mozambiku. Nadškof Peńa Parra namreč izpolnjuje mnoge Frančiškove predstave o primernem človeku:

Prvič, ni Italijan, Frančišek pa se v vseh stvareh ne želi zanašati na Italijane.

Drugič, prihaja iz Venezuele: z njegovim imenovanjem bi papež Frančišek še jasneje poudaril svojo pozornost do položaja v državi, kjer je bilo doslej vsako posredovanje s cerkvene strani v zapletenih političnih razmerah povsem neuspešno.

In tretjič, bil je apostolski nuncij v Pakistanu med leti 2011 in 2015, v deželi, ki ji Frančišek posveča posebno pozornost; na zadnjem konsistoriju je imenoval celo pakistanskega kardinala.

Peńa Parra torej zelo dobro pozna dva izmed scenarijev, ki se papežu zdijo zelo pomembni. Poleg tega je doktoriral s področja človekovih pravic, ki za papeža Frančiška prav tako predstavljajo pomembno vprašanje.

Trenutno se iz vseh teh razlogov imenovanje nadškofa Peńe Parraja zdi zelo verjetno. Vatikanski viri pa trdijo, »da se bo papež sam odločil« in da nas »lahko vedno preseneti«.

Veliko bo jasnega glede na čas imenovanja: čeprav se zdi mogoče, da bi papež namestnika imenoval pred odhodom na Irsko, lahko svojo odločitev mirno preloži na september, ko bo počitnic konec in se bo reforma rimske kurije nadaljevala s polno paro.

Vir: CNA
Foto: splet