Vaše vprašanje je v resnici »slika« nekega vernega občestva, ki se, kot pravite, »iz nedelje v nedeljo« zbira pri nedeljski maši. Vi omenjate le izredne delivce obhajila, ki pri vas delajo ravno to, kar ni v skladu z ustreznimi liturgičnimi navodili. Upamo in želimo, da takih občestev ni veliko; a še tista, ki so, je velika duhovna škoda, če gresta »črka in duh« tako bogate liturgične prenove mimo nas. Tu so namreč še drugi sodelavci: bralci Božje besede, ministranti, cerkveni pevci, organisti in animatorji različnih pastoralnih in molitvenih skupin.

Prav sinodalno dogajanje, ki je v teku, nas spominja, da vsi ti sodelavci tvorijo veliko božjo družino, ki v moči krstnega ali skupnega in službenega duhovništva opravljajo pravo liturgično službo; »zato naj svoje opravilo vršijo s tisto iskreno pobožnostjo in urejenostjo, ki taki službi pristoji in kakor jo božje ljudstvo od njih po pravici zahteva« (B 29).

Upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek: »Navodilo pravi, naj se služba izrednega delivca obhajila uvaja v tistih občestvih, kjer je pomanjkanje duhovnikov in diakonov ali duhovnik, ki mašuje, zaradi bolezni ali drugih upravičenih ovir ne more deliti obhajila in bi se zaradi tega časovno precej podaljšalo.« FOTO: Tatjana Splichal

In zakaj potem ni pravih sadov liturgične prenove? Zakaj nam verniki odhajajo, zakaj nekateri pravijo, da »nimajo nič od maše, da je pri maši dolgčas«? Zopet drugi se pritožujejo, da smo bogoslužje razvrednotili, mu odvzeli pridih skrivnostnega, svetega. Razlogov, ki so pripomogli k takemu stanju, je veliko. Eden izmed njih je zelo pomanjkljivo ali nikakršno uvajanje v naravo, vsebino in duha sv. bogoslužja. Zakaj je tako? Je morda krivo pomanjkanje navodil.

Nikakor, na ravni vesoljne in krajevne Cerkve imamo izredno veliko navodil za vse liturgične in pastoralne sodelavce. Vi, spoštovana gospa Mili, v vprašanju omenjate le izredne delivce obhajila. Slovenska škofovska konferenca je prav zanje pripravila povzetek vseh navodil, ki je izšel 7. oktobra 2013 prav z namenom, da bi ustrezna informacija dosegla slehernega kandidata za to službo. Če se to ni zgodilo, je napaka na lokalni ravni in se to da še vedno dopolniti in popraviti.

Izredni delivec obhajila, moški ali ženska, naj bo star vsaj 21 let, mora imeti vse zakramente, če je poročen, mora biti cerkveno poročen.

Navodilo pravi, naj se služba izrednega delivca obhajila uvaja v tistih občestvih, kjer je pomanjkanje duhovnikov in diakonov ali duhovnik, ki mašuje, zaradi bolezni ali drugih upravičenih ovir ne more deliti obhajila in bi se zaradi tega časovno precej podaljšalo. Če so na razpolago somašniki, služba izrednega delivca ni upravičena. Izredni delivec obhajila, moški ali ženska, naj bo star vsaj 21 let, mora imeti vse zakramente, če je poročen, mora biti cerkveno poročen. V župniji mora biti zaradi svoje življenjske in krščanske drže spoštovan, tudi člani njegove družine. Imeti mora spoštljiv odnos do bogoslužja, mora biti pripravljen služiti bližnjemu in se v javnosti zavzemati za krščanske vrednote.

Župnik se glede izbire kandidata posvetuje z župnijskim pastoralnim svetom. Imamo tri vrste izrednih delivcev obhajila. Prvi so tisti, ki se pripravljajo na duhovništvo in spada služba izrednega delivca med redne stopnje na tej pot. Drugi so tisti, ki jih župnik z dovoljenjem škofa s posebnim obredom postavi v to službo. Tretji so tisti, ki jih duhovnik v nepredvidenih in izjemnih okoliščinah za posamezen primer (in actu) postavi v to službo. Tudi v tem primeru naj to ne bo kdorkoli, ampak oseba, ki ima zgoraj omenjene kvalitete.

Izredni delivec obhajila pa s posebnim pooblastilom župnika lahko prinaša tudi obhajilo bolnikom in ostarelim na domu, v bolnišnici ali v domu za starejše. Za to službo mora biti ustrezno usposobljen. Sinoda ima tu pomembne naloge.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (23/2022).