Zapri
Iskanje

Kakšna je vloga latinščine v Cerkvi?

Za vas piše:
Stanislav Lipovšek
Objava: 02. 12. 2021 / 17:00
Oznake: Cerkev, Papež, Škof, Vera
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 02.12.2021 / 10:33
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kakšna je vloga latinščine v Cerkvi?

Kakšna je vloga latinščine v Cerkvi?
Z maternim jezikom človek izraža svoja najgloblja čustva. FOTO: Marjan Smerke.
Vprašanje bralca: V zadnjih mesecih sem nekajkrat naletel na prispevke o vlogi latinščine v cerkvenem bogoslužju. Bile so tudi kritike na račun papeža Frančiška, zakaj ne uporablja latinskega jezika ob začetku pomembnih zasedanj. Kakšna je vloga latinščine v Katoliški cerkvi? Kakšno mesto ima danes glede na ostale jezike? Kolikor mi je znano, prve cerkvene skupnosti niso uporabljale latinščine.

Odgovarja Stanislav Lipovšek, upokojeni celjski škof: 

To debato je gotovo spodbudilo apostolsko pismo papeža Frančiška »Varuhi tradicije«, ki ga je izdal 16. julija. Papež s tem pismom znova potrjuje nauk 2. vatikanskega koncila, ki je skupaj s prenovo bogoslužja Katoliške cerkve uzakonil tudi prastaro izročilo, ki naroča, naj se bogoslužje obhaja v narodnem, vsakomur razumljivem jeziku. 

Ker je v katoliškem bogoslužju domala dve tisočletji prevladovala latinščina, ki je večina vernikov ni razumela, je razumljivo, da je ta odločitev 2. vatikanskega koncila v vernikih, ki latinščino še razumejo in so nanjo navezani, vzbudila in še vzbuja neko nelagodje, pa tudi nasprotovanje. 

Le-ti menijo, da je zahodna kultura in tudi bogoslužje Katoliške cerkve tako povezano in prepleteno z latinščino, da se dela velika duhovna škoda, če uporabo tega častitljivega jezika docela izključujemo iz bogoslužja. 

Pri reševanju vprašanja o uporabi živega jezika pri bogoslužju nam pomaga zgodovina, ki nas pripelje v apostolsko dobo, vse do Jezusovega naročila učencem pri zadnji večerji: »To delajte v moj spomin« (Lk 22,19). 

Takrat so, razumljivo, uporabljali domači jezik, ki so ga vsi razumeli. V Palestini je to bila hebrejščina oz. aramejščina, ko pa se je krščanstvo širilo po grško-rimskem svetu, pa tudi grščina in latinščina. 

Na Vzhodu so se je v teku stoletij grščini pridružili še drugi narodni jeziki, na Zahodu pa je v prvem in še v prvi polovici 2. tisočletja prevladovala latinščina, ki je navdihovala tudi vsa druga področja človekovega delovanja in postala tako rekoč temelj in izhodišče zahodne kulture in civilizacije.

Vse to je trajalo do nastopa reformacije (1517) in do Tridentinskega koncila (1545–1565), ki je prenovil sveto bogoslužje, potrdil latinščino kot liturgični jezik ter prenovil in uzakonil vse bogoslužne knjige in s tem tudi bogoslužje Katoliške cerkve. 

Zelo pomembno je bilo tudi naročilo tridentinskega koncila, da duhovniki bogoslužje obhajajo v latinskem jeziku; nagovori, kateheze in vse razlage pa morajo biti v domačem, vsem razumljivem jeziku. 

Najbrž je k taki odločitvi pripomogel tudi zgled protestantov, ki so v bogoslužje uvedli domači jezik in so nam leta 1584 pripravili Sveto pismo v slovenskem jeziku. Protestanti so tako sledili sv. bratoma Cirilu in Metodu, ki sta že v 9. stoletju našim dedom na Moravskem in v Panoniji oznanjala evangelij, prevajala liturgične knjige in obhajala sveto bogoslužje v domačem, starocerkvenoslovanskem jeziku. 

Vse to je navdihovalo tudi našega bl. škofa Antona Martina Slomška, da je za vse čase postavil vodilo: Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike. 

Vsi poznamo in globoko cenimo vrednost in pomen latinskega jezika, ki je stoletja in tisočletja bogatil našo teologijo, našo znanost in kulturo, vendar pa nikoli ne more preseči ali nadomestiti pomena maternega, narodnega jezika, s katerim se človek obrača k Bogu, z njim izraža svoja najgloblja čustva in obhaja sveto bogoslužje, ki je »vrhunec in vir krščanskega življenja« (prim. B10). 

Ko skupaj s papežem Frančiškom naglašamo pomen maternega jezika in tudi bogoslužja, ki ga je uzakonil 2. vatikanski koncil, ne smemo spregledati bogoslužnega navodila, ki pravi, da nič ne nasprotuje, če se pri svetih opravilih izvajajo tudi skladbe, ki so bile zložene v preteklosti na latinska besedila in danes spadajo v zaklad cerkvene glasbe. Še posebej to velja za gregorijanski koral. To je nova pesem Cerkve, ki ne bo nikoli utihnila.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (49/2021). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh