Podobno velja, ko nekoga označimo za populista. Izjave določenih osebkov, ki so v osnovi demagoške ali oportunistične ali preprosto neumne, označimo za populistične. Ampak kaj sploh je populizem?

Nemški politolog Jan Werner Müller v knjigi What is populism? (Kaj je populizem?) ugotavlja, da »teorija o populizmu« ne obstaja, da torej populisti nimajo nekega kanona filozofskih predpostavk, iz katerega iščejo rešitve za vsakdanjo politiko. Vendarle, določene kriterije je vseeno treba vzpostaviti, da nekoga lahko označimo za populista. Populistom, levim in desnim, je skupno, da so proti etablirani politiki in kritični do elit. Samo oni so predstavniki resničnega/pravega ljudstva in so v tem smislu proti pluralnosti. Ravno iz te »predstavništvosti« pa veje tudi nekakšna moralna nadrejenost do drugih strank.

Nemški politolog Jan Werner Müller ugotavlja, da »teorija o populizmu« ne obstaja.

Delež volivcev, ki voli populistične stranke, po Evropi vztrajno raste. Povojni politični konsenz dveh velikih taborov, ki so ga tradicionalno predstavljali krščanskodemokratske ali konservativne stranke desno od sredine ter socialdemokrati levo od sredine in liberalci, se je izpel. Politične stranke so na dnu zaupanja med javnimi institucijami, podatki Eurobarometra kažejo, da jim zaupa samo še okoli 20 % Evropejcev. Splošno nezadovoljstvo se vidi tudi v tem, da se ljudje teže poistovetijo s strankami, ki imajo posledično vedno manj članov, niža pa se tudi volilna udeležba. Posledice zadnje ekonomske krize so tudi dodale svoje.

Vrednostne sodbe o populizmu so sicer različne. En tabor vidi populizem kot priložnost in hkrati opozorilo etabliranim strankam, da je šlo nekaj narobe. Z večjo udeležbo na volitvah le-tem zagotavlja višjo legitimnost. Drugi tabor pravi, da so populistične stranke nevarnost, ker uničujejo ustaljeni demokratični proces in politične procedure. Torej, posledica populistov je lahko korekcija aktualnega stanja ali pa morebitna razgradnja ustaljenih praks.

Posledica populistov je lahko korekcija aktualnega stanja ali pa morebitna razgradnja ustaljenih praks.

Pisec teh vrstic trdi, da v Sloveniji še čakamo na pravo množično populistično stranko. Res je, da boste populistične simptome našli tako v kakšni koalicijski kot opozicijski stranki, vendar so slovenski volivci v zadnjih desetih letih predvsem ustaljeno volili v okviru konstantno permutiranega levo-sredinskega bloka. Lahko Resni.ca preseneti na naslednjih volitvah in, kot je ugotavljal Andraž Zorko ob podpisu povolitvenega sodelovanja koalicije KUL, da mogoče za KUL Janez Janša niti ne bo največji problem naslednjega parlamentarnega sestava?

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2021).